sreda, 27. avgust 2014

Korzika #4

Najprej pomembno (na žalost manj prijetno) opozorilo glede Korzike.
Pred dnevi me je kontaktirala znanka iz Nemčije, s katero smo preživeli dopust na Korziki pred dvemi leti, da so na reki CAVO v bližini Porto Vecchia ( Ste. Luce de Porto Vecchio) odkrili okužbo s precej zoprnimi paraziti. Zato vas prosim, da opozorite na to vse tiste, ki jih poznate in za katere veste, da so se med leti 2011 in letošnjim letom kopali na tej reki, naj se gredo testirati za to okužbo. Mi smo že naročeni (držite pesti!). Da pa ne bo nepotrebne panike, si preberite TOLE.

Hi, hi.. še kar vam ne bom dala miru s Korziko.

Te fotografije so imele veliko srečo, da so ušle večnemu izbrisu. Pred kratkim  nam je namreč crknil trdi disk na računalniku, fotografije na disku pa še niso bile arhivirane, na sd karticah pa že izbrisane. Na srečo smo jih iz kartic lahko kar nekaj rešili, te pa so imele še večjo srečo, saj so bile varno naložene na Dropboxu.

V naši družini se na dopust radi odpravimo sami. Glede na to, kako malo časa prebijemo skupaj med letom, radi tista dva dopustniška tedna preživimo tako, da se v miru posvečamo eden drugemu, da se nam ni treba nikomur prilagajati. Namesto da bi zvečer komaj čakali, da gredo otroci spat, se v miru pocrkljamo, preberemo knjigo in potem sama odpreva buteljko in nadoknadiva kak pogovor, ki ga med letom zamudiva, ko se ukvarjava vsak s svojimi hobiji in opravki. Tako napolnimo "družinske baterije" za celo leto naprej in nazaj. To so dnevi, ko se imamo preprosto lepo, in tudi tisti dnevi, ko jih lahko brez stresa vzgajava tako kot jih med letom ne zmoreva. In prav nič nenavadno ni, da so takrat najbolj "pridni" in ubogljivi. :)

Seveda pa nimamo prav nič proti družbi za kak dan ali dva. In tudi tokrat smo imeli srečo da smo se uspeli dobiti s prijatelji. In po nekem čudnem in prijetnem naključju kar dvojni družbi. :) Na obisk so namreč v ISTEM trenutku prišli dvoji prijatelji. Neda in njena družina in Tina in njena družina. Ki so se nato, po drugem naključju, naselili v drugi kamp točno eden poleg drugega. :)

Dobre družbe smo bili veseli vsi, tako starši kot otroci. In ker jih niso spustili na obisk v naš kamp (eh.. ;S) je bilo doživetje na koncu koncev prav nekaj posebnega. Le kako pogosto si lahko privoščite tako poseben piknik na plaži s polento kuhano na morski vodi ha? :)

Naslednji obisk smo vrnili mi. In vrnili uslugo Domnu in ga posneli med mojstrskim rezanjem valov.


































torek, 26. avgust 2014

Stari kovček razkriva

Tokratna objava nastaja mnogo prepozno. Želela sem jo pripraviti veliko prej in vas povabiti na čudovito razstavo, tako pa nam ostane le še nekaj dni, do konca avgusta, da si jo ogledamo.

Mogoče za vas razstava ne bo tako posebna kot je zame, za nas, za našo družino.
Razstava je namreč posvečena ustvarjanju mojega dragega starata, Albina Mažgona. 
Starata, ki je tako lepo skrbel zame, ko sem bila majhna in na katerega me vežejo premnogi lepi spomini, ki so še vedno živi, kot da bi nastali včeraj.

Spomnim se kako je Staramama vedno klekljala, če ni slučajno ravno reciklirala starih oblačil in iz njih izdelovala flik ali slinčkov. Vedno je omenila, kako je včasih tudi starata risal papirce, a da ženske niso prav rade klekljale po njih, saj se je videlo, da sam ni znal klekljati in so bili zato zelo zapleteni. To je vse kar smo vedeli o njegovem risanju.

Ko pa sta se pred leti Tine in Petra selila v njihovo staro stanovanje, sta na podu našla star kovček, ki je potem še kar nekaj časa čakal, preden si je nekdo le vzel čas in ga odprl. Kovček je bil zvrhano poln čudovitih in lepo ohranjenih vzorcev. Zraven pa so našli še njegov vojaški kovček, v katerem so se skrivali premnogi dokumenti in fotografije, ki so razjasnile sliko njegove mladosti.

Kovček z papirci so pokazali družinski prijateljici, ki je bila nad najdbo navdušena in je poskrbela, da so zanjo izvedeli tudi v Mestnem Muzeju Idrija. V društvu klekljaric Godovič - Črni Vrh pa so združili moči in sesekljali kar nekaj čipk po njegovih papricih. Pokazali so jih na osrednji razstavi tokratnega Čipkarskega festivala, na ogled pa je še do konca Avgusta.

Lepo vabljeni na ogled, če ne drugače, pa vsaj skozi spodnje fotografije.




Starata Albin na sredini, ob njem njegova dva brata Janki in Stanko ter mama.

Njegov risarski pribor.


Izredno natančno je vodil knjige.




Posebnost njegovih papircev so človeške in živalske figure.


















Na razstavi tudi otrokom ni dolgčas.

sreda, 13. avgust 2014

Statistika: Arne 6 mesecev (pokaži kaj znaš)

Uf, tole objavo sem označila še pod "Dojenček" ampak se bojim, da je tole zadnjič.
Pa ne zaradi dojenja, to nama gre še kar dobro od rok, (pravzaprav imamo žlico le bolj za okras), ampak zato, ker je tale naš Arne že tak korenja, da mu skoraj ne moremo več reči dojenčke.

Najprej nekaj mer:
Na pregledu pri 6 mesecih, so ga namerili:
8400 g
70,5 cm
in 43 cm obseg glave.
Kar pomeni, da ima skoraj kilo manj na enako velikost kot Enej in Rene. :)
Ampak še zdaleč ni suhec. :)

Fantinec je tudi strašno aktiven. Le dva dni po dopolnjenih 6 mesecih se je že sam usedel iz ležečega položaja in se začel, počasi a vztrajno plaziti. Zdaj, pri 6 mesecih in pol pa obvlada že celo stanovanje, riti nima več (ves čas bi poskakoval) in celo v stojo se že dvigne ob kavču. Čistnorc. :)

Z dodajanjem hrane sva začela precej pozno, šele po dopolnjenem 6 mesecu. Ker je njegova reakcija ob grižljaju (še vedno) nakremžen obraz in glasen Beeeee, tudi nadaljujeva zelo počasi in postopno. Lahko rečem, da je šele zdaj, po dveh tednih uvajanja končno ugotovil kako se odpre usta. Trenutno dobi v pokušino šele po dva mini obroka, enega sadnega in enega zelenjavnega, a le po par žličk, ker hitro izgubi interes.

Zibko je že prerasel, a miren nočni spanec mu je ostal, le enkrat proti jutru se priplazi k meni, se priklopi in se nato lepo odkotali nazaj na svojo posteljico, ki je povezana z najino. Človek hoče svoj mir. Aleluja za to!

Le prejšnji teden je imel ponoči kolobocije, ki pa smo jim v petek vedli razlog. Takrat sta namreč pokukala na plano prva dva zobka. Kar obe spodnji enkici naenkrat. Dva mala rižeka. :) Zdaj čakamo še zgornji dve, ki že kar močno bočita dlesni in le vprašanje časa je, kdaj se bosta prebila skozi.







četrtek, 07. avgust 2014

Murphy na obisku

Ne, julij (držim pesti, da velja to za julij), res ni bil naš mesec.
No, kar se tiče okvar in nesreč, sicer smo se imeli še vedno super in tudi veliko sreče. :)

Najprej je David (ne ni bila baba), že na morju rikvercal v nevidno drevo. Tako smo namesto na sladoled, pobirali steklo po tleh in razmišljali, kako bomo prišli domov brez zadnje šipe. Pa smo jo zalimali z duct tapom, plastično foljo in kartonom. Smo se bali da ne bo zdržala. Pa je. Najhujše nalive, vročino.. še zdaj drži. Majkemi.. duct tape je zakon. Stric Janki je bil prerok, vam pravim!. :)

Potem smo skoraj zamudili trajekt. Tokrat je bila kriva baba. Pač nimam občutka za čas. Ampak David me že dolgo pozna, bi moral vedeti. Anyway, ko smo zadnji dan dopusta pospravili šotor, še kar hitro in zgodaj, smo se morali it še čisto na hitro namočit in nato še čisto na hitro pod tuš in samo še plačat kamp in ko sem v garmina vtipkala kam gremo... ojej. Mi smo bili v Pittarellu 130 km oddaljenem od Bastie. Ob 14 ih smo imeli trajekt, 90 min prej naj bi bili tam. Garmin pa je pokazal prihod v Bastio ob 14. 09. Hmmm. Fantoma sva ukazala naj bodo čisto tiho, najraje če zaspijo, midva pa sva samo napeto sedela in upala, da lahko pridobimo na času. Če bo šlo gladko. Po trepalnicah se nisva imela namena metati. Varnost je na prvem mestu. Na srečo je bila cesta dokaj prazna in omejitve dokaj nizke, da se ti že z +10 in nekaj sreče uspe hitro prebiti v prednost. Po dveh urah napenjanja vseh mišic v telesu, smo ob 13.47 zapeljali na trajekt. Zadnji.

Plovba nazaj bi bila ravno gladka. Kar precejšnji valovi so nas razveseljevali, še najbolj zabavno pa je bilo na cilju. Zaradi močnega vetra in velikih valov, trajekt namreč ni mogel sam zapeljati v pristanišče ampak so nas, po dolgem čakanju in veliko manevriranja notri zvlekli z dvemi vlačilci. Precej zanimiva in napeta dogodivščina. Nevarna očitno ni bila preveč. Saj ni bilo nikakršne panike, opozoril ali kaj podobnega.

Po prihodu domov je bilo nekaj časa mir. Potem pa nam je lepega dne crknil trdi disk na računalniku in s sabo povlekel kar nekaj podatkov, ki jih nisva (še) imela arhiviranih. Vključno z večino fotografij z morja. Posnetki Arnejeve prve kašice, prvega plazenja. Mooo.. nekaj upanja še imamo, da jih povrnemo nazaj. :(

Le dan za tem, je padel še meni telefon na tla in stekelce se je razdrobilo. Grrr...

Na srečo so ostale cele vse kosti in tudi kožo smo ranili le po malem na kolenih. :)

No, jaz sem si danes operirala žnable z vročo vilico, ki sem jo tik pred tem namočila v vrelo olje. Zacvrčalo je nekako tako, kot piščanec, ki ga poliješ z oljem, tik preden ga postaviš v pečico. Ampak to ni tako hudo kot se sliši... v zameno lahko že cel dan, brez slabe vesti jem sladoled. :)

No, tako, zdaj veste zakaj je bil mrk na blogu. :)
Pravzaprav je prav pasalo spet nekaj dni odklopa.

Zdaj imam pa spet toliko vsega za zabeležiti. :)

Pri tem vremenu.. še vedno drži. Ne vem zakaj bi sploh popravljali. :)


Ha, ha.. pa še ta... Enej si je kar sam popravil situacijo "čigumi v laseh". :)