nedelja, 02. februar 2014

Persona non grata

V teh dneh, ko sva z Arnejem v bolnici, sva se znašla v zanimivi situaciji. Spoznala sva veliko ljudi v njihovem "domačem" okolju. V okolju, kjer jih takoj spoznaš takšne kot so v resnici. Brez pretvarjanja ob prvem stiku.

Zanimivo je opazovati kako nekateri karakterji pozitivno ali pa negativno vplivajo na celotno okolico.

Tako imamo tu sestro, ki je precej težek karakter. Ni je mamice, kib ji ta sestra še ni stopila na žulj.
Prvi dan ko smo prišli je ravno ni bilo v službi in je bilo vzdušje na oddelku čudovito, toplo, prijazno, umirjeno, mehko. Z lahkoto sem jim prepustila svoj zakladek in odšla domov.
Naslednji dan, pa me je pričakala tale sestra. Kakšen šok. Opazivala je vsak moj gib in za vsak gib, ki ni bil po njenih standardih (ki sem jih jaz takrat šele spoznavala) sem dobila konkretno in nič kaj prijazno opozorilo. Celo to mi je dala vedeti, da ima oči tudi na tilniku. Počutila sem se kot sirota v kakem  starem filmu, kjer mati prednica varovance s šibo po roki če le dvignejo pogled.

In tega dne se je prav čutilo napetost v zraku. Na oddelku je bila cel dan tema in tišina. Če se otrok ni ravno dojil ali preoblačil, zadrževanje pri njemu ni bilo zaželjeno. Prav moreče vzdušje.

Potem pa sem zvečer sedela na oddelku s hrbtom obrnjenim proti vratom, da nisem niti videla kaj se dogaja. Le čutila sem tesnobo, ki se je prej zadrževala v pristoru kako je izpuhtela tisti trenutek, ko je ta sestra odšla domov. Vse je oživelo.

Tudi naslednje jutro nas je pričakala njena pikra dobrodošlica. Čez nekaj ur pa je prišla v službo neka druga sestra. Pravi sonček. Podobne starosti kot ona. Vse ostale sestre so namreč precej mlade (izkušnje štejejo). V trenutku je prva postala nevidna. In ostala nevidna.

Zdaj ravno tako naredimo vse po protokolu. Le vmes še malce poklepetamo, se pohecamo, malo pocrkljamo. In svet je lep.

Še brezplačni nasvet dneva, čeprav me niste prosili.:
Bodite prijazni. Vse bo lažje. Ne samo za vas. Tudi za okolico. Pustite nepotrebne malenkosti. To sem jaz storila že pred leti. Ko sem ugotovila da nenehno težim zaradi malenkosti, sem se odločila, da ne bom več. Zdaj se sploh ne morem spomniti kaj je bilo tisto kar me je tako zelo motilo. V hiši pa vladata mir in razumevanje (večino časa seveda, I'm not perfect. :))

Ljudi, ki vam po nepotrebnem tratijo čas in energijo pa "unfrendajte". Nima smisla.


2 komentarja:

  1. To na neonatalnem oddelku? Jap, se tudi jaz spomnim ene sestre - no, ne toliko sestre, kot natanko enakega vzdušja, ki ga opisuješ. Se mi zdi, da ravno takrat, ko je tvoje dete na neonatalnem oddelku, mamica rabi še posebej veliko spodbudo in pozitivne misli prav zaradi tega, ker je že tako ali tako ločena od njega in predvsem zato, ker verjetno z otročičem ni vse v redu, če je pristal na neonatologiji.

    Jaz sem imela v tistem času, ko je bil moj sinček v 1. nadstropju pediatrije, veliko srečo, ker sem svoj kotiček delila z eno krasno mamico, katere hči je bila sprejeta zaradi sepse. Ugotovili sva, da naju druži precej stvari (čeprav je bilo med nama precej razlike v letih) in tako sva večkratiz čvekanja prešle v smeh, tu in tam malce bolj glasen, kot se "spodobi" (pa še vseeno precej tišji kot ponavadi). Potem pa je bilo čisto odvisno, katera je delala - ali sva bili kregani ali pa lepo sprejeti :). In hvalabogu za par takih smejalnih izpušnih ventilov, ki so mi takrat pokazali, da je svet lahko tudi lep, čeprav se ti vse, kar si do tedaj poznal, ruši.

    Na to se pozablja ... Se mi zdi, da je na neonatologiji daleč najbolj kruto za mamice. Tja grejo novorojenčki (torej do enega meseca starosti), nekatere mamice smo rodile prvič, tam si pa včasih dobesedno zbanaliziran na negovalko - ok za podojit in previt, potem pa črta ven. Pa ni to cel čas, ampak dovolj je že par takih slabih trenutkov, da ti zagreni celo obdobje bivanja tam.


    Upam, da bosta kmalu doma.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. In to v obdobju, ko je velika navarnost take ali drugačne jokavosti in depresije za mamice... Da bi jo koklja... Hahaha, jaz sem po priimku koklja - Anita, a pridem pomagat?? ;) Jaz v takih primerih ponavadi kaj napišem - veliko zahval in pohval "ta dobrim", takim, ki pa zaslužijo grajo, pa - v dobro drugih, napišem kritiko. Drži se, in čimveč dobre volje, pa veliko zdravja vsem!!!

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.