petek, 28. februar 2014

Luknjice v ličkih

In prvi nasmehi. Zaenkrat so še precej redki.
Sploh nisem vedela, da sem ga uspela ujeti v objektiv.

Še dobro da Rene tako vztrajno navija za fotografiranje vsakič ko ga on pocarta. :)




četrtek, 27. februar 2014

Tekaški dnevnik: Osnovne informacije

Dragi moji prihodnji sotekači, a bomo začeli?

Vesela sem, da se nas je kar veliko nabralo in upam, da bomo vsi zdržali (z veselje) od začetka do konca.

Danes sem vam pripravila nekaj osnovnih navodil in opozoril.

Kot prvo OPOZORILO!

Jaz NISEM profesionalni ali kakršenkoli drugačen trener. Sicer sem preživela eno leto na fakulteti za šport ampak več kot toliko strokovnega znanja s strani teka NIMAM. Vse kar imam so dolgoletne izkušnje, nekaj znanja iz prebranih knjig, kak tečaj ipd. Zato ne prevzemam odgovornosti za morebitne težave, ki bi jih lahko imeli ali poškodbe, ki bi se vam morda pripetile.
Moja vloga je predvsem MOTIVACIJSKA. Kakšen nasvet vam bom že lahko dala, če boste imeli vprašanja na katera ne bom znala odgovoriti se bom pozanimala. Za kaj več, pa se boste morali obrniti na koga drugega.

ZDRAVSTVENO STANJE
Čeprav bomo začeli res počasi vam vseeno priporočam, (sploh če že dolgo ali sploh še nikoli) niste tekli in/ali imate kakšne zdravstvene težave, previsoko težo ipd. vam priporočam, da pred pričetkov treninga obiščete osebnega zdravnika, da vas pregleda, vzame kri in vam svetuje kakšna vadba je za vas primerna in priporočljiva.

OPREMA
Za začetek ne potrebujete kake super truper opreme, novih superg ipd. Potrebujete le oblačila v katerih vam je udobno. Najraje več tankih plasti, da se boste lahko po potrebi slačili in oblačili. Na štartu naj vas reje malce zebe, kot da vam bo prevroče. Tudi kake fensi ure z GPS-jem in pulzmetrom (še) ne boste potrebovali. Prinesite pa s seboj kako plastenko vode, da jo boste lahko popili po končanem teku.

VADBA:
Vadili bomo po knjigi Tek za začetnike (Ian MacNeill, založba Tuma) po 13 tedenskem programu hoje in teka. Trenira (dajmo uporabljati ta izraz, da bo bolj resno) se trikrat tedensko po od 27 do max 61 minut). Cilj je, da od hoje preidemo na tek in da bomo lahko po 13 tednih strnjeno tekli 60 minut. Hitrost in dolžina nista pomembni, zato ne bomo nikamor hiteli. Pomembno je, da se naučimo uživati v teku in da izboljšamo kondicijo.

Pomembno je, da tečemo počasi v pogovornem teku, to pomeni, da tečemo toliko hitro, da med tekom nismo toliko zadihani, da ne bi mogli zraven klepetati. Zato je pomembno, da imate med treningom partnerja, ki je približno enako dobro pripravljen kot vi. Za začetek naj bo to dovolj informacij, potem se bomo naučili tudi izračunati kaj to pomeni izraženo v številu srčnih utripov. Če se vam bo zdelo, da zmorete več, nič hudega.. saj bo počasi postalo tudi bolj naporno. Če bo potrebno pa bomo vadbo tudi popestrili s kakim dodatnim intenzivnejšim treningom. Pred vadbo si vzemite 5 minut še za ogrevanje in po vadbi 5 minut za ohlajanje in strečing. Priporočljive pa so še dodatne vaje za moč.

LOGISTIKA
Ker smo iz različnih koncev je nemogoče, da bi se vsi dobivali in skupaj tekli. Zato bom vsak teden na blogu zapisala predvidene treninge za prihodnji teden in zapiske iz preteklih treningov. Vas pa bom povabila, da v komentarje zapišete svoje izkušnje in težave. Ustanovila pa bom tudi skupino na FB, kjer bomo lahko izmenjevali izkušnje. Fino pa je, če si tudi v svojem kraju najdete "tekaškega prijatelja", ki vas bo zvlekel na plano tudi takrat ko se vam ne bo ljubilo. Saj veste kako je, najtežji je narediti prvi korak, tistega skozi vrata doma, potem pa že gre.

Za tiste, ki ste iz moje bližine, pa bom poskušala postaviti urnik teka, ki se ga bom poskušala čimbolj držati, da se bomo lahko tudi skupaj odpravili na tek. Vsaj na začetku bo skupinski duh najpomembnejši.

Zamislila sem si, da bi en trening v tednu postavili v soboto dopoldne (npr ob 9ih za začetek) ko ima največ ljudi čas in takrat treniramo skupaj, med tednom pa bomo sproti kombinirali in komunicirali kdaj in kako glede na razpoložljiv čas in vreme. Bo tako ok?

Torej, v tem tednu si privoščimo še PUSTA HRUSTA, naslednjo soboto pa začnemo.
BOMO ZMOGLI???? (Če ne veste, pravilni odgovor je: BOMO JA!!! :))

Da se boste lahko psihično pripravili na začetek vam kar prilagam program treninga za prvi teden. Do takrat pa predlagam dolge sprehode za krepitev srca. :)


PRVI TEDEN (Sobota 8.3. ob 9.00 pri Kamšti, Idr'ci gremo na Rake)
1. trening: (36 minut)
1 minuta teka, 2 minuti hoje, 12 ponovitev

2. trening: (27 minut)
1 minuta teka, 2 minuti hoje, 9 ponovitev

3. trening
1 minuta teka, 2 minuti hoje, 11 ponovitev

Vse jasno? Vprašanja?





torek, 25. februar 2014

Prvi mesec

Ne morem verjeti...
prvi mesec je naokoli.

David je šel nazaj v službo, Eneju so se končale počitnice.
Zdaj pa nova rutina.


ponedeljek, 24. februar 2014

Čokoladna torta po Montignacovo

Tale tortica ja nastala za Davidov rojstni dan (vse najboljše dragi. :))

Odločitev je že padla ko ko sem ugotovila, da v njej ni čisto nič sladkorja. Zato prav velikih pričakovanj nisem gojila.

Tudi med pripravo ni šlo vse gladko. Stopljeno čokolado sem prelila v hladno posodo in se je posledično malce prehitro strjevala in se ni prav dobro vmešala v sneg. In tudi ko sem jo vzela iz pečice je bila verjetno še malenkost premalo pečena in je precej upadla. Ni bila videti preveč slastna in sem jo kar malce s težavo ponudila gostom. Ampak.... njaaaaamaaaa.

Če imate radi dobro čokolado je tole definitivno torta za vas.
Pa še povsem brez moke in sladkorja je in je primerna tudi za tiste na dieti, saj ne dvigne glikemičnega indeksa. Torta tudi ni težka in nasitna in prav nič slabe vesti nimaš ko sežeš še po drugem koščku.

Tokrat za spremembo nisem nič improvizirala. Imam pa ideje za prihodnjič. :)

Takule gre:
Za 6-8 oseb potrebujete:
310 g na koščke nalomljene temne čokolade (70% kakava)
in še dodatnih
185 g enake čokolade za obliv.
10 velikih jajc, ki jih ločimo na rumenjake in beljake.

Za pripravo potrebujemo 30 minut in dolgo noč da se dobro ohladi (jaz sem jo sicer ponudila že čez kakih 6 ur)

Čas pečenja:
8 minut. (Montignac je glede tega precej natančen, ampak moja je bila po 8 minutah premalo pečena in je precej upadla) Naslednjič jo bom pekla kakih 10-11 minut.


Priprava:
310 g čokolade stopimo nad vodno kopeljo (15-20 minut)
Iz jajčnih beljakov stepemo trd sneg

Posodo s čokolado (najbolje da je precej velika, da lahko vanjo dodamo še ostale sestavine) prestavimo na pult. Rumenjake stepemo  in narahlo vmešamo v čokolado. Dodamo še dve žlici beljakovega snega in zmešamo. Nato hitro in narahlo vmešamo še preostali sneg, da nastane rahla penasta zmes. Ne mešajmo preveč, da se ne sesede.

Čokoladno mešanico nalijemo v (s peki papirjem obloženim tortnim modelom) in pečemo 8 minut (ali pa kako minuto več). Nato vzamemo iz pečice, hladimo 30 minut, nato pa še za 12 ur ali čez noč postavimo v hladilnik.

Preden torto ponudimo raztopimo še preostalo čokolado in jo prelijemo čez torto ter postavimo še za 5 minut v hladilnik, da se strdi.


In ne... nismo postregli tako majhnih koščkov. To je dočakalo jutro. :)







nedelja, 23. februar 2014

Instant malinov sladoled

Ko si človek po kosilu zaželi nekaj sladkega se je treba znajti.
In to nastane, ko si nekaj sladkega zaželim jaz.

Sestavine za tale sladoled so vedno pri roki, če le je kaj sadja v zamrzovalniku.

Mi smo tokrat uporabili banano, dve jabolki, avokado, maskarpone in javorjev sirup ter malo mleka, da ni bilo pregosto za naš mikser.
Ko je nastal sadni pire, smo ga pol odvzeli in preostalemu pireju dodali skodelico zamrznjenih malin. Nato smo še malo zmiksali in sladoled je bil pripravljen.

Drugi del pireja pa sem vrnila v mikser in vanj kanila nekaj kapljic metine arome in premešala, nato pa sem dodala še nekaj koščkov črne čokolade in samo še zapulzirala, da se je rahlo nadrobil, a so ostali koščki. Sicer z okusom le tega nisem bila povsem zadovoljna, bil je rahlo prekisel, ampak za prvič je bil ok.

Malinovega smo uničili takoj, metinega pa smo zamrznili za kasnejšo uporabo.





četrtek, 20. februar 2014

Tekaški dnevnik: Začetek

Čez dobra dva tedna se izteče prvih šest tednov po porodu in komaj že čakam, da začnem trenirati.
Za prvo športno udejstvovanje sem izbrala najlepši tek leta, Nočno 10ko na Bledu, ki je bila tudi zadnje udejstvovanje pred (med) nosečnostjo. Tako imam dobre štiri mesece, da natreniram tek na 10 km. Sem že prjavljenja jeeeej. :)

Začela bom tudi tokrat počasi, po metodi iz knjige "TEK ZA ZAČETNIKE", kot sem začela tudi po Renejevem rojstvu.

Ker vem, da vas je "tam zunaj" veliko takih, ki pravite, da tek ni za vas, da sicer bi zelo radi tekli, ampak vam čisto nič ne leži in tudi mnogo tistih, ki rabite samo malo motivacije, vas vabim, da začnemo skupaj. Lahko samo virtualno, lahko se mi pridružite tudi v živo. Lahko se prijavite, lahko tudi ne, če se boste, vas bom lahko tudi (bolj ali manj) osebno poskušala motivirati.

V vsakem primeru bom treninge sproti zapisovala na blogu, vam pa priporočam, da sledite navodilom.
Boste videli, če se človek loti zadeve na pravem koncu smo vsi "za tek" in vsi lahko premagamo tistih 10 km na Bledu ali kjerkoli drugje.

Kaj pravite? Ste za? Gremo skupaj?




ponedeljek, 17. februar 2014

Zibka

Zdaj smo jo pa že toliko stestirali, da lahko s ponosom povem, da je tale naša zibka ena prav posrečena zadevica.
Arne v njej zelo dobro spi in je to naš prvi dojenček, ki spi v svoji posteljici namesto v najini postelji.
Nameščena je dovolj blizu, da mu lahko kar iz postelje dam dudico in tako prijetno se ziblje, skoraj kot perpetum mobile. Zazibljem in potem se kar ziblje in ziblje.
In čeprav sem si rekla, da tokrat pa ne bom imela senzorja za dihanje, sem na koncu vseeno popustila materiniski zaskrbljenosti in ga kupila. Ko pa sem ga dobila, sem se ustrašila, da ne bo deloval, glede na to, da se zibka ves čas rahlo premika. Pa sem na srečo ugotovila, da senzorja to prav nič ne moti.

Kar žal mi je ko vem, da jo bo v nekaj tednih, mogoče v mesecu ali dveh že prerasel. Kar še eno malce večjo bi naredila.

V splošnem me kar žalosti ko gledam kako hitro raste. Prvi bodiji so mu že premajhni, tisti najlepši v katerih je prišel iz bolnice. Prav gledat sem šla, če se še dobijo taki. Pa jih ni več. In pižamici, ki sem jih kupila, ko sem videla kakšen drobižek je. Prav tako je prerasel tudi že kapico in copatke.

Verjetno je to tudi zato ker vem, da je zadnjič. Da me tiste male nogice ne bodo nikoli več brcale v trebuh. Zelo pa uživam v tem, da nisem več noseča. O kako lepo je samo biti. Brez slabosti, brez utrujenosti, z energijo za ukvarjanje tudi z Enejem in Renejem.





petek, 14. februar 2014

Prvi sprehod

Zdaj se že slab teden sprehajamo.
Prve dni smo se sprehajali v sleepy wrapu, ker je bilo še veliko snega, zdaj pa že dva dni v vozičku.
Oh, kako uživam, ko lahko končno nekoliko hitreje stopim in morda celo malce zašvicam. Če le nimam preveč entuzijastičnih pomočnikov, ki se tepejo za ročaj vozička.

Sem pa že po tem kratkem tednu sita te naše Fare, ki ima le eno kratko pot (komaj) primerno za sprehode z vozičkom. Dvajset minutni krog in potem na kavo.

Takole zabubljen je bil lepo na toplem na prvem sprehodu.





torek, 11. februar 2014

Kako sem prišel na svet - Arne

No pa je prišel čas še za zadnjo porodno zgodbo iz naše familije.

Res sem si želela, da enkrat pa izkusim prave popadke, ne pa da grem tudi tokrat brez popadkov v porodnišnico. Pa se mi je nekajkrat že zdelo, da bo spet tako.
Po "pretečenem" roku, sem namreč hodila na dva dni na preglede v porodnišnico v Postojno in tam so mi že ponujali tudi že pospeševanje poroda. Sploh potem, ko je grozil sneg, so me želeli kar zadržati pa malce pospešiti s tabletami ali pa s predrtjem mehurja. Na srečo sem bila dovolj odločena sama pri sebi, da čeprav mi je bilo zelo neudobno čakati spontan porod vseeno čakam, vsaj dokler se dojenček dobro počuti. In da sem bila dovolj glasna, da sem to tudi povedala.

No, tako sem, po kar nekaj neprespanih nočeh, polnih lažnih popadkov, ki so po kaki uri štetja vedno izzveneli, v soboto 25. 1. zjutraj, okrog osme ure končno dočakala čisto prave popadke, ki so se lepo stopnjevali. Ko sem ugotovila, da je vzorec pravi, sem hitro skočila pod tuš, Davidu pa naročila naj pokliče mamo. No, njemu se je zdelo, da lahko komot sama napakirava mulca in jih odpeljeva k mami, ampak je štoparica prav hitro pokazala, da to pa ne bo držalo. Že ko sem prišla iz kopalnice so se popadki zgostili že na tri minute, dve minuti in pol in kar hitro je bilo treba odditi na pot.

No, na srečo (tokrat), moje telo očitno slabo prenaša ležeče in sedeče položaje ali pa stres, in so se mi popadki med potjo malce razredčili in so se pojavljali samo še na pet do šest minut. Še vedno pa so bili kar precej intenzivni.

Ko sva okrog desetih prišla v porodnišnico, je na CTG-ju že bila še ena nosečnica, ki se ji je tudi zdelo, da ima popadke, in sva kar dolgo čakala nanjo in medtem prijetno klepetala z njenim možem. Jaz pa sem vmes predihavala popadke, ki so bili že precej močni. Njiju so poslali nazaj domov, jaz pa sem zasedla njeno mesto. Kar nekaj časa smo snemali popadke, ki so se meni zdeli že precej močni, ampak spet, v ležečem položaju, precej manj kot stoje. CTG-ju se niso zdeli nič posebnega in babica, ki me je sprejela, bi me še kar za nekaj časa poslala nazaj domov. Odprta sem bila tri centimetre.

Zagotovila sem ji, da do doma ne bom več prišla in da se bodo popadki precej ojačali, ko me odreši ležečega položaja. Ker pa mi je pri prejšnjih porodih klistir precej pospešil popadke, sem predlagala, da čeprav želim čimbolj naraven porod, to pa lahko vseeno poskusimo za pospeševanje. Predora mehurja pa ne želim. Če to ne bo zadostovalo, se bomo pa že kasneje dogovarjali naprej.

Ker sem se najbolj bala, da se mi ponovi zgodba z zoprno babico iz Enejvega rojstva, sem se predčasno, ko sem se še dogovarjala za porod v babiški hiši, dogovorila z babico Katjo, da jo pokličemo ko bom sprejeta v porodnišnico (v Postojni se to lahko dogovorite - proti plačilu seveda). Ker mi je bilo pomembno le-to, da je prisotna babica prijetna, sem najprej povprašala babico Polono (ki me je sprejela) ali so ona oz. ostale prisotne babice naklonjene naravnemu porodu. Zatrdila mi je, da so vse temu zelo naklonjene in tudi ona sama mi je bila izredno simpatična in prijetna, pa še zabavna zraven, zato sva se z Davidom odločila, da babice Katje niti ne kličemo. Kar se je izkazalo za pametno potezo, ker bi prišla prepozno. :)

Z babico sva se sprehodili do sosednjega prostora, kjer mi je nastavila kanila za antibiotik, ki bi ga morala prejeti štiri (!!!) ure pred porodom, da bi zadoščal kot zaščita proti naši nesrečni bakteriji, da ga Arneju ne bi bilo potrebno prejeti ob rojstvu. In klistir. To je bilo ob 11.20.

Med delovanjem tople vode so se mi popadki tudi tokrat pomnožili krat tri in le s težavo sem se uspela stuširati (še en popadek pod tušem, pa bi odtrgala držalo za brisače, ki je bilo tako priročno montirano na steni. :)), podpisati papirje za sprejem, se preobleči in se sprehoditi do porodne sobe.

Tu pa se je vse odvijalo tako bliskovito, da bi skoraj uspela prešteti popadke, ki so sledili.
Sledilo jih je kakih šest ali sedem. Prva dva sem preživela stoje. In tu sem si res želela, da bi vedela koliko teh presnetih bolečihkotpes popadkov me še čaka. Babica mi je zagotovila, da vsakič eden manj. :) (Všeč so mi ljudje s smislom za humor v kritičnih trenutkih. :)) Spet sem se spraševala, kajhudičajemenitotreba in le zakaj ne bi vzela česa proti bolečinam. Ampak ker sem že prej vedela, da bo do tega prišlo, sem tudi vedela, da bom na koncu vesela, da sem zdržala. Med tretjim popadkom sem se morala uleči, da me je pregledala in sem bila že sedem centimetrov odprta. Torej, to pomeni, da konec ni več daleč. Še en popadek na postelji in hitro sem skočila spet pokonci. Še trije, štirje popadki in začutila sem, da se bo razpočil mehur in da bo čas za pritiskanje.

David je kasneje povedal, da je takrat videl, da tole bo šlo pa hitro, ko je babica začela pospešeno deliti navodila še drugi babici, ki je prišla na pomoč.

Predlagala mi je, da najprej poskusim, kako mi ustreza položaj na pručki in moram reči, da sem bila navdušena. Še bolj "učinkovit" in manj naporen, kot položaj na blazini, pri Renejevem porodu. Le babici sta se mi smilili, ko sta čepeli nekje na tleh in razumem, zakaj niso vse pripravljene oz. sposobne voditi takega poroda. Še nekaj popadkov in nekaj trenutkov čakanja, da je poskrbela, da je glavica previdno pripotovala skozi porodni kanal in se presredek ni raztrgal in naš mali Arne je bil ob 12.16 že zunaj. Tokrat sem imela kar sama čast, da sem prerezala popkovino.

Spet sem bila navdušena nad tem, kako bistro glavo sem imela. Tudi med najintenzivnješimi popadki sem se čisto komot pogovarjala in jasno izražala svoje želje, mnenje in potrebe. In po porodu sem bila takoj povsem "normalna", nekaj povsem drugega kot pri prvem porodu, ko sem bila utrujena in zadeta.

Potem smo se preselili na posteljo in se naslednje tri ure prijetno crkljali in se spoznavali.
Nisem mogla verjeti, da je tale čudoviti, popolni, drobižek z petimi prstki in dolgimi nohtki še ves rdeč in ves dišeč zdaj kar naš. Čisto drugačen je bil kot Enej in Rene in niti približno tako lačen kot ona dva, ki sta se takoj zagrizla. Se mi je zdelo, da je bil porod skoraj prekratek in prelahek, da bi lahko v celoti cenila to malo štručko v svojih rokah. Skoraj preveč popolno je bilo... in kot se kmalu izkazalo je bilo res... ampak to zgodbo pa že poznate.








sobota, 08. februar 2014

Izjava tedna: Rene

Joj super, začenja se obdobje Renejevih izjav tedna. Najboljše obdobje. :)

Gledamo prej olimpijski biatlon, pa pravi Rene:
"Jest bi kesna duga isanka gidau."

četrtek, 06. februar 2014

Prvo srečanje z bratoma

Včeraj zvečer sem objavo že napisala, potem pa sem po nesreči čez že napisano objavo shranila prazno. Me je tako jezilo, da sem šla kar spat.
Tako je to, ko človek dela na dveh napravah hkrati.

Torej, kot sem že napisala.

Je Enej svojega najmlajšega bratca videl že v porodnišnici, tik preden so ga naložili na helikopter in ga je tudi videl odleteti v nebo.
Ker smo bili tik pred Arnejevim rojstvom na obisku pri fantku, ki je tri dni kasneje dobil norice, pa Rene pa jih še ni imel, le ta ni smel niti na obisk v porodnišnico in ga je komaj, komaj dočakal.

Kot kaže sta prihod novega člana zaenkrat dobro sprejela. Oba ga strašno rada gledata in cartata. Zdaj imamo kar vrstni red, kdo je na vrsti za crkljanje. Rene ima sicer po minutki ali dveh že dovolj, Enej pa lahko tudi pol ure leži na kavču, čisto pri miru, če le lahko crklja Arneja.










sreda, 05. februar 2014

Končno doma

Tudi za odhod domov si je Arne prav po adrenalinsko izbral enega najbolj katastrofalnih dni ever.
Malce sem se že bala da bomo morali za pot domov izbrati kako alternativno prevozno sredstvo. Pasjo vprego, krplje, drsalke, Oskar je predlagal bob. Zjutraj, ko sem čakala na odločitev zdravnikov "odhod domov da ali ne", skoraj nisem vedela kaj si bolj želim. Oditi ali ostati.

Kot se je izkazalo je bila, v nasprotju z soboto in nedeljo, cesta že lepo prevozna, vseeno pa so nam prizori, ki smo jih opazovali ob poti dih jemajoči in grozljivi.
Vrhnika in Logatec sta bila prekrita z ledom. Telefonski in Električni kabli so bili vsi povsem zaledeneli, potrgani, stebri polomljeni. Drevesa so bila praktično vsa polomljena. Pokrajina je bila povsem spremenjena.

V Logatcu smo srečali še konvoj Avstrijskih gasilcev, ki so z ogromnimi agregati in težko mehanizacijo prišli na pomoč našim gasilcem, vojakom, civilni zaščiti in ostalim prostovoljcem, ki so bili že nekaj dni nenehno na terenu in jim tudi tri dni po tem, še kar ne zmanjka dela.

Pot iz Logatca do Idrije je bila sicer lep prevozna ampak prav nič prijetna z vsemi drevesi in vejami, ki so se vsa odeta v žled sklanjala nad cesto in grozila, da se bodo vsak čas prevrnila na cesto. Kamen mi je padel od srca, ko smo končno pripeljali v Idrijo, ki je na srečo ušla najhujšemu. Edino kar nam primanjkuje je Simobilov signal. Elektriko in kurjavo na srečo imamo.

Doma pa nas je pričakala topla dobrodošlica. Tita in Monika sta poskrbele, da je cela Idrijsko-Cerkljanska regija vedela, da smo prišli domov.  :) Hvala vama punci!!! Kaj bo šele pri ta četrtem, ko sta že zdaj okrancljali celo Faro. :) Enej, Rene in Stara mama pa so okrasili stanovanje. :) Res lepo. :)