sobota, 6. julij 2013

Maraton Franja

Uf, to je ena taka objava z veliko zamudo, ki pa jo moram objaviti.
Pomembna statistika. :)

Na letošnjem Maratonu Franja je Enej, praktično brez treninga, povsem sam, brez pomoči, prevozil vseh 25 km družinskega Maratona Franja.
In to v kakih pogojih. Takih, da sta se David in Rene že kmalu po štartu obrnila in šla vedrit v avto, saj smo se peljali naravnost proti grozljivim nevihtnim oblakom.

Zaradi razmišljanja kaj naj, ali naj, kaj sploh... mu je prijateljica Ivana Rosa že kmalu po štartu ušla in potem sva jo celo pot lovila. Seveda neuspešno, ker sva preveč časa zamudila z razmišljanjem.

Prav kmalu se je pošteno ulilo, ampak na srečo ne prav toliko kot so grozili oblaki. Najhuje je bilo v BTC-ju, kjer so čakali tisti, ki so se obrnili. Menda je bila celo toča. In čeprav na poti ni bilo tako hudo, sva bila vseeno pošteno mokra in premražena, saj sva bila povsem nepripravljena na dež. Nekje na pol poti, je bil Enej že pripravljen obupati. Ampak na srečo se je potem na okrepčevalnici dovolj dobro založil z napolitankami, pa še vrečke za smeti sva nafehtala, da sva se oblekla vanju, saj sva že šklepetala z zobmi.

Potem je šlo gladko naprej in na cilju se je že zjasnilo.

Ni kaj, tokratni makaroni so bili pošteno prisluženi. Bravo Enej!




6 komentarjev:

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.