sreda, 31. julij 2013

Bela

Tudi romantika skupnega druženja je prišla.
Nekega dopoldneva v Beli.

Meni se je zdelo romantično predvsem to, da sem v nekaj urah prebrala skoraj 100 strani knjige.
Le pogled sem morala dvigniti dvakrat na stran.
Pa nekaj motivacije s hrano in pijačo.







nedelja, 28. julij 2013

Blegoš

V tej pasji vročini nam ne ostane drugega, kot da poiščemo kak hladen-ejši kotiček pod soncem.
Ta vikend smo ga iskali in našli v Beli, tako kot še pol Slovenije. Nič ne rečem, prav fajn je bilo, voda je prvič odkar pomnim "topla" in ne le "fina" kor običajno in z lahkoto sem zlezla vanjo.

Ampak še prijetnejše pa je bilo preteklo nedeljo, ko smo za hlajenje izbrali višje ležeče predele "lepe naše" Blegoš. Blegoš je super, ker je ravno prav visok, da je hladneje in ne še previsok, da bi zeblo.

Začeli smo nekoliko višje, saj smo upali, da bo Rene tako prehodil večino poti. In guess what? Tudi je. Prehodil je celo pot od avtomobila do koče. Tam smo si privoščili kosilo, počitek v senci in nato še skok do vrha.














sobota, 27. julij 2013

Lignano

V torek sem imela v Gorici zdravniški pregled in ker sem sicer na dopustu a ne na morju in ga grozno pogrešam, sem prišla na idejo, da vzamem sabo mulce in mamo in se gremo kopat na Italijansko obalo.
Najbolj od vsega sem pogrešala nekaj dni kampa. Ko si cel dan zunaj, v senci, brezdelno, brezskrbno, spočito.

Ampak če smo že doli, bi lahko enkrat prespali.
Ampak še bolje bi bilo, če bi dvakrat, tako se nam en dan ne bi bilo potrebno nikamor premakniti.
Ko pa smo prišli v kamp, so nas seznanili z dejstvom, da imajo minimalno sedem dnevno bivanje, ampak da imajo na razpolago dve parceli, kjer bi lahko bili "samo" tri dni. Prodano.

Prejšnji večer sem malce pobrskala po internetu in naključno izbrala prvi kamp, ki sem ga našla. Pino Mare v Lignanu. Sistiano je še bližje ampak Lignano je malce bolj oddaljen od Trsta, pa se mi je zdelo, da bo manj gužve.

Kamp je nadvse prijeten. Imenu ustrezno je borovcev na pretek in parcela je bila cel dan v prijetni senci. Pravzaprav smo imeli kar srečo pri prosti parceli, saj je bila čisto blizu plaže, wc-ja, restavracije in supermarketa. Avtov v kampu praktično ne uporabljajo in lahko mulci mirno tekajo sem in tja, plaža mivkasta, vsak dan počesana, (kukrkoli že, mivka v vseh luknjah pa to... but I'm a succer for it), voda je dolgo nizka, da se lahko otroci po mili volji načofotajo, čista, topla. Pa borih 140 km, od tega večino avtoceste. Pa nobenega Slovenca. Všečno.

Tako smo končno preživeli tri dni za dušo. Ob junk foodu. Z čokoladnimi kroglicami za zajtrk, kosilo in večerjo. Sendviči in hladna lubenica iz hladilnika ter picah. Juha iz vrečke je bila poleg jutranje kave vrhunec kuharije. Za makarone nismo zbrali energije.

Super je bilo, le atija smo pogrešali.


Nadzorni





Rakovica








Rene je končno ugotovil kakšen radosti so povezane s tobogani.





Coco fresco, coco beno, coco di mamma coco..



ponedeljek, 22. julij 2013

Krnice

Sobotno hlajenje v Krnicah in seveda malo poziranja za fotografa.





Kofetar






Fotograf Enej:

Pa še izjava tedna mladega fotografa, ko smo pohvalili njegove fotke:

"Jest hočem biti fotograf ko bom velk!"
"A ne boš gasilc?"
"Tu se murm pa še s Taro zmint, če bi bla tud ona fotograf!"







Nič ribeza ni ostalo za ptiče
Enej poskrbi tudi za romantiko.