torek, 18. junij 2013

What a weekend

Bi si mislili, da bo to, da smo prvič preživeli tri dni brez našega atija naporno. Ampak ne... to smo brez problemov zmogli. Pogrešali smo ga, ja. To ja.

Problemi so se začeli, ko se je vrnil. Ampak ni bil on kriv. To pa ne.

V soboto smo se namreč pridružili prijateljem na kosilu v gostilni čisto blizu naše parcele. Lep, zabaven dan. Cel dan smo preživeli zunaj na trati, starši smo se naklepetali, otroci so se naigrali, hrana je bila odlična. Popoldne se nam je pridružil še David in vse je bilo super. Vse dokler ni bil čas za odhod domov. Ko začnem brskati za ključem od avta... pa ga ni nikjer. Prav spomnila sem se, kako sem ga pospravila v torbico od fotoaparata. Ampak tam je ni bilo. Tudi v drugi torbici je ni bilo. Niti v vrečki z rezervnimi oblačili. Niti na tleh, na mizi, na trati... nikjer. Vse smo prebrskali.

Potem smo pustili gostilničarju telefonsko in odšli domov z drugim avtom, tako kot včasih, z otroci na kolenih. Potem smo v nedeljo vse prebrskali, da bi našli vsaj rezervni ključ. Ker tega smo nekam založili že pozimi. Prebrskali smo vse žepe, torbice, potovalke, predale, še zimsko garderobo smo pregledali, ki je bila že "skladiščena". Nikjer.

Medtem ko je ati brskal po skladišču smo mi kolesarili po dvorišču. In tik pred odhodom domov se zasliši glasen jok. Enej. Z razbito brado. Že četrtič. Itak.

Tokrat smo ugotovili, da ne bo šlo skozi samo z Steri-stripom. Preveč brazgotin se je že nabralo. K dežurnemu. Dežurni nas komaj pogleda in nas pošlje naprej. Večerni izlet na Urgenco UKC. Reneja oddamo stari mami, Eneja še stuširamo in komaj pravočasno ugotovimo, da naš rezervni avto nima vinjete. Še avto zamenjamo in gremo.

Nad učinkovitostjo in prijaznostjo zdravnikov na urgenci smo bili navdušeni. Na informacijah po minutki, na prvem pregledu po dveh. Ko je Enej izvedel, da bo res treba šive, se je tresel kot šiba na vodi. Cel. Takoj so nas napotili do male operacijske dvorane, tam pa smo potem čakali. Kaki dve uri. Sami kolesarji so bili tam. Cel kup čisto mičkenih otrok z razbitim čelom in cel kup takih z krvavimi petami. Očitno je poletje tu. Kriki, ki se slišijo iz operacijske so presunljivi. Ne bi hotela biti jaz tista, ki bi čakala na šivanje. Ampak Enej se ni pustil preveč motiti in v času čakanja se je že precej sprijaznil s situacijo.

Ko je končno prišel na vrsto je kar sam odkorakal v dvorano. In potem je, kot sva se dogovorila, jokal samo takrat ko je res bolelo. Ko so mu dali protibolečinske injekcije. Potem se je čisto umiril in proti koncu šivanja sta z zdravnikom že veselo klepetala. Jaz pa vsa mehka, na stolu z najlepšim razgledom v sobi. Še zdaj postanem omotična, ko se spomnim na dolžino in globino tiste rane.

Ko je bilo vsega konec smo si privoščili še nočni prigrizek na avtomatih in hop proti domu. Enej je celo pot razlagal, kako je bilo. Ves pogumen in važen, kako dobro je prenesel vse skupaj.

Zjutraj se jaz takoj vrnem k urejanju "avto situacije". Kaj storiti? Ne bo druge kot poklicati asistence, odpeljati avto na servis, naročiti nove ključe, počakati, da jih dostavijo, priključiti na računalnik in počakati, da jih iz tovarne v Nemčiji reprogramirajo. Na srečo smo ugotovili, da nam vse to krije kasko. Končno sem bila vesela, da ga plačujem.

Potem se odločim, da fotografiram našega ranjenca. In ko že držim fotografko torbico v rokah, jo bom še enkrat pošteno prebrskala. Tokrat bom vzela vse ven iz nje. Dve minuti je trajalo in sem našla žepek, ki ga z Davidom v soboto nisva našla. Pa sva prebrskala torbico vsaj vsak po trikrat. In tam je bil. Ključ od avta.



Nagrada za bolnika, njegovi najljubši: makaroni s paradajzom ala starata Albin.

Recept:

Na ognju stopite žlico masla (ali olja, ampak z maslom so boljši),
ko zacvrči dodate dve žici paradižnikovega koncentrata. Ko se malce zapeče zalijete z malo vode. Samo toliko, da postane zmes gladka in rahlo tekoča.
Nič začimb, nič dodatkov. Naš ati doda še parmezan, ampak to jih pokvari.

Prelijete po testeninah po želji. Mi jih imamo najrajši na špagetih.
Ni najbolj zdravo kosilo, ampak dobro, hitro in preprosto pa je. :)

Dober tek.

8 komentarjev:

  1. Ha, ha, ha, zveni kot drama iz mojega življenja.....

    Joj, ta life, zagode, zamede, na koncu pa je vse na svojem mestu. Živcev pa pol manj...

    OdgovoriIzbriši
  2. Joooj, pa je šel spet kasko v nič! :):)

    OdgovoriIzbriši
  3. vam pa dogaja:) Me veseli, de se je vse uridu izslu...aja..na mujmu avtu ni vinjete...just in case:)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. :) Zdej nam je to nekako že jasno. :)

      Izbriši
  4. Juhej za ključe, juhej za makarone (tut jst jem take in so njami :)) in en veeelk juhej za Eneja! :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Ojej a vi tudi? No, na UKCju so vsaj risanke...Krtek, Bojan in Soseda ;)
    No, nam je pa vceraj sla jermenica na avtu...pa je kadko...pa tega ne krije :(
    Aja, ja 5 dni pred dopustom :/

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma Tina, a še to al kaj?
      Ja groza. Držim pesti, da pravočasno rešite zadeve!

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.