četrtek, 06. junij 2013

Spomnim se...

...kako je bilo.

Na staromamo so vezani predvsem spomini iz otroštva. Takrat smo veliko časa preživeli pri njej na kmetiji, Pr'Rovtari. Mnogi spomini so vezani na čase, ki jih nikoli več ne bo. Mnogi spomini so vezani na kmetijo, staramama je imela vedno veliko preveč dela, da bi se ukvarjala z nami, mnogoštevilno mularijo, ki je skakala naokoli in počela neumnosti.

Najstarejši spomin je še v črno beli barvi. V kuhinji stare hiše. Kruh in mleko za zajtrk. Maček, ki se liže na zaboju za drva. Toplo je bilo, krušna peč je bila že zakurjena za kruh. Potem sem jo gledala kako je mesila testo. Kuhinja je bila majhna, v l. Z turkiznimi omaricami za katere so bile zataknjene številne razglednice. Zraven je bil prostor, kjer so pripravljali hrano za živino. Smrdelo je.

V hiši je bila velika zelena krušna peč. Velika lesena miza. Tam za mizo smo sedeli in poslušali "En hud pesjan je živel" in " Naša četica". V kotu so naštimali jaslice in kičasto drevesce.

Spomnim se ogromnega ključa, ki je odpiral mala vhodna vrata. Spomnim se kljuke na vratih in kovinskega "nožka" ob vratih, ob katerega si podrsal čevlje, da si iz njih spravil blato, preden si vstopil.
Strmih, zlizanih, škripajočih, lesenih stopnic, ki so vodila v zgornje nadstropje.

Spomnim se njene sobe z ogromno, visoko posteljo in sliko Marije nad posteljo. Kako me je bilo strah v tisti postelji, ko sem nekoč prespala tam, medtem ko je bila ona v toplicah. Spomnim se kosma v izbi. Ni imel vrat, bil je iz blaga in se ga je zaprlo z zadrgo.

Spomnim se skreta na štrbunk in koščkov časopisa v vlogi toaletnega papirja.
In spomnim se podstrešja, kjer je dišalo po suhim mesninah.

Spomnim se Fotra (starata), kako me je učil kositi deteljo.

Spomnim se, kako smo se valjali po senu, kako smo skakali iz strešnih tramov v največji kup sena. Kako je dišalo, ko je puhalnik puhal seno na senik. Krav, prašičev in bika, ki smo se ga bali. Kako smo iskali jajca po celi štali.

Kako smo lovili paglavce v mlaki, iskali divje jagode po obronkih, se igrali v pesku. Plezali smo po lipi v katero je že neštetokrat udarila strela in je bila na sredi votla. Cingai smo se, na cingalci pred hišo. Na prikolici smo zidali hiške iz gajbic, medtem ko so starši pobirali krompir. Vozili smo se na prikolici polni sena. Iz zemlje smo pobirali repo in jo jedli kar tako.

Pa na debelo narezan pršut in domač kruh, ki ni dišal niti pol tako vabljivo kot mi diši danes. Takrat je bil bljaki. Pa kruh, putr in marmelado. In oranžado.

Še vedno slišim staramamim pi-pi-pi, pi-pi-pi, ko je hranila svoje kokoške. In na-na-na... ko je prinesla hrano svojim dragim mucam.

Uf in njene neskončne molitve pred kosilom. Kako nas je prehitevala, ko je molila Zdravamarijo.


Ko sva nazadnje govorili, mi je pravila kako presenečena je nad tem, da je dočakala tako visoko starost. Nikili si ni mislila, da jih bo kdaj imela 98. Rekla je, da ji je 103 letna prijateljica v domu pravila, da kar je do 100 je uredu, kar je pa več, je pa brez potrebe.

Staramama je ravno prav ušla tistim brez potrebe.




11 komentarjev:

  1. Lpu napisanu! Nikej se tut sam spovnem od tega:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako lepo napisano. Če sem prav razumela pa tudi moje sožalje. Lepi spomini te vežejo nanjo.

    OdgovoriIzbriši
  3. So mi kar solzice prišle v oči.
    Ker vse to sem tudi jaz doživela pri mojih starih starših. VSE! Tudi "kosem" sta imela v sobi. Kako mi je bilo smešno to poimenovanje; kosem! Od kod izhaja, veš mogoče?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Uf, pojma nimam.
      Mogoče iz nemščine, italijanščine?

      Izbriši
  4. Anita, imaš čudovite spomine. Ohranjaj jih! Moje sožalje.

    OdgovoriIzbriši
  5. Super, da si "postrgala" po spominu in to zapisala. Svet hitro in nezadržno izgineva. Mogoče je pa tako tudi v redu, ane?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Enkrat moram napisati še spomine na starata. Na njega me veže še več spominov. Še bolj doživetih. Tistih ne smem pozabiti.

      V redu? Hm... mislim, da ne. :/
      "Nazaj k naravi, z novim znanjem".

      Izbriši
  6. Anita, s temle postom si me pa prav preselila nekam na deželo. Res lepi spomini, super, da jih imaš. Tega nam nikoli nihče ne bo mogel vzeti, tudi s svojim odhodom ne. Svojo staro mamo sem si zapomnila tako, kakršna je bila v njenih lepih letih pred boleznijo. In še vedno vonjam njen vonj - je tako lepo dišala. In pogrešam jo. Sploh zdaj ko kdaj pomislim, kako bi bila vesela svoje pravnukinje.

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.