nedelja, 30. junij 2013

Ko ni časa za popoldanski spanec...

zmanjka človečka kar za mizo.

Renejči si je ob šestih zvečer privoščil jogurt in potem kar sede zaspal na stolu.

Žal ni bilo časa za fotkanje. Ga je bilo treba uloviti preden bi se prekucnil s stola. :)
In zadaj kar spi, za noč.

Nejso lhke.

Enej se je pa prvič v življenju, dve uri skupaj, igral z lego kockami. Uau.

sreda, 26. junij 2013

Ma dej no....


Tokrat ga je vrglo čisto "na suho". Stal pri miru, roke v žepu, in se je samo prekucnil. Direkt na nos.

No, ampak očitno se vpliv lune manjša. Obisk zdravnika ni bil potreben. :)


ponedeljek, 24. junij 2013

Rene, 2. rojstni dan

Neverjetno kako čas teče.
Tale naš "drobižek" šteje že dve leti. How can it be?

Kako zabavno je, ko se pri dveh letih že zavedajo, da je torta zanje, da pojemo zanje in kako ponosni so, ko čisto sami upihnejo svečke.

Lepo ga je bilo videti,kako se zabava, kako se že skoraj enakovredno igra s prijateljčki. Fino sploh po preteklem tednu, ko je bil res ubogi. Dva dni brez hrane, ker zaradi aft ni mogel požreti niti sline. Danes pa že praktično ok. Zato smo kar na hitro organizirali mini zabavico in povabili samo tiste ta "prekužene" prijateljčke. Ostali so itak vsi na morju.

Prav luštno nam je bilo. Le morje pogrešamo. Ni ga dneva, ko ne bi pomislili kje smo bili lani ob tem času. In če bi mi David samo namignil, bi takoj spakirala, rezervirala trajekt in jutri smo lahko na Korziki. Res pogrešam naš dopust. Res, res ga pogrešam!

















sreda, 19. junij 2013

Saj ni res, pa je.

Unbelievable.

Danes zvečer smo se šli malce pohladiti v Belo. Midva z Renejem z avtom, David in Enej pa s kolesom.
In tik pred ciljem, pred mojimi očmi, je Enej zapeljal v eno luknjo in spet zgrmel po tleh.

Še enkrat h dežurnemu, ki ni bil sposoben niti spodobno pogledati rane in spet naprej v Ljubljano.
Dobro, da je David vztrajal. (Jaz tokrat nisem imela želodca za že en bližnji pogled z rano). Na urgenci so v rani našli še kamenček in dodali še en šiv.

Jaz sem pa medtem doma ugotovila, da se tudi Reneju nekaj kuha. Vročina, pike po ustih. Škrlatinka?

Suha rita

Tale vročinski val je prišel ravno prav, da smo slekli plenice, napokali polne ruzake gatk in hlačk in smo šli.

Bil je neverjetno priden. Prvi in drugi dan so se nesreče še občasno dogajala, potem pa samo še kapljica tu in tam in že cel teden je tale naša mala rita suha. Še celo ponoči se zbudi, da gre lulat. In plenice so tudi zjutraj suhe. Bravo pikec. Dober teden pred drugim rojstnim dnevom.

Tudi sicer je postal tak velik fant. Končno je začel govoriti na veliko. Samo besede, tako na pol. Ampak razumemo se super. Obožujem tega malega žlobudravčka, ki kar naenkrat vse razume.

In velik je. Seveda, ko pa toliko poje. :)


torek, 18. junij 2013

What a weekend

Bi si mislili, da bo to, da smo prvič preživeli tri dni brez našega atija naporno. Ampak ne... to smo brez problemov zmogli. Pogrešali smo ga, ja. To ja.

Problemi so se začeli, ko se je vrnil. Ampak ni bil on kriv. To pa ne.

V soboto smo se namreč pridružili prijateljem na kosilu v gostilni čisto blizu naše parcele. Lep, zabaven dan. Cel dan smo preživeli zunaj na trati, starši smo se naklepetali, otroci so se naigrali, hrana je bila odlična. Popoldne se nam je pridružil še David in vse je bilo super. Vse dokler ni bil čas za odhod domov. Ko začnem brskati za ključem od avta... pa ga ni nikjer. Prav spomnila sem se, kako sem ga pospravila v torbico od fotoaparata. Ampak tam je ni bilo. Tudi v drugi torbici je ni bilo. Niti v vrečki z rezervnimi oblačili. Niti na tleh, na mizi, na trati... nikjer. Vse smo prebrskali.

Potem smo pustili gostilničarju telefonsko in odšli domov z drugim avtom, tako kot včasih, z otroci na kolenih. Potem smo v nedeljo vse prebrskali, da bi našli vsaj rezervni ključ. Ker tega smo nekam založili že pozimi. Prebrskali smo vse žepe, torbice, potovalke, predale, še zimsko garderobo smo pregledali, ki je bila že "skladiščena". Nikjer.

Medtem ko je ati brskal po skladišču smo mi kolesarili po dvorišču. In tik pred odhodom domov se zasliši glasen jok. Enej. Z razbito brado. Že četrtič. Itak.

Tokrat smo ugotovili, da ne bo šlo skozi samo z Steri-stripom. Preveč brazgotin se je že nabralo. K dežurnemu. Dežurni nas komaj pogleda in nas pošlje naprej. Večerni izlet na Urgenco UKC. Reneja oddamo stari mami, Eneja še stuširamo in komaj pravočasno ugotovimo, da naš rezervni avto nima vinjete. Še avto zamenjamo in gremo.

Nad učinkovitostjo in prijaznostjo zdravnikov na urgenci smo bili navdušeni. Na informacijah po minutki, na prvem pregledu po dveh. Ko je Enej izvedel, da bo res treba šive, se je tresel kot šiba na vodi. Cel. Takoj so nas napotili do male operacijske dvorane, tam pa smo potem čakali. Kaki dve uri. Sami kolesarji so bili tam. Cel kup čisto mičkenih otrok z razbitim čelom in cel kup takih z krvavimi petami. Očitno je poletje tu. Kriki, ki se slišijo iz operacijske so presunljivi. Ne bi hotela biti jaz tista, ki bi čakala na šivanje. Ampak Enej se ni pustil preveč motiti in v času čakanja se je že precej sprijaznil s situacijo.

Ko je končno prišel na vrsto je kar sam odkorakal v dvorano. In potem je, kot sva se dogovorila, jokal samo takrat ko je res bolelo. Ko so mu dali protibolečinske injekcije. Potem se je čisto umiril in proti koncu šivanja sta z zdravnikom že veselo klepetala. Jaz pa vsa mehka, na stolu z najlepšim razgledom v sobi. Še zdaj postanem omotična, ko se spomnim na dolžino in globino tiste rane.

Ko je bilo vsega konec smo si privoščili še nočni prigrizek na avtomatih in hop proti domu. Enej je celo pot razlagal, kako je bilo. Ves pogumen in važen, kako dobro je prenesel vse skupaj.

Zjutraj se jaz takoj vrnem k urejanju "avto situacije". Kaj storiti? Ne bo druge kot poklicati asistence, odpeljati avto na servis, naročiti nove ključe, počakati, da jih dostavijo, priključiti na računalnik in počakati, da jih iz tovarne v Nemčiji reprogramirajo. Na srečo smo ugotovili, da nam vse to krije kasko. Končno sem bila vesela, da ga plačujem.

Potem se odločim, da fotografiram našega ranjenca. In ko že držim fotografko torbico v rokah, jo bom še enkrat pošteno prebrskala. Tokrat bom vzela vse ven iz nje. Dve minuti je trajalo in sem našla žepek, ki ga z Davidom v soboto nisva našla. Pa sva prebrskala torbico vsaj vsak po trikrat. In tam je bil. Ključ od avta.



Nagrada za bolnika, njegovi najljubši: makaroni s paradajzom ala starata Albin.

Recept:

Na ognju stopite žlico masla (ali olja, ampak z maslom so boljši),
ko zacvrči dodate dve žici paradižnikovega koncentrata. Ko se malce zapeče zalijete z malo vode. Samo toliko, da postane zmes gladka in rahlo tekoča.
Nič začimb, nič dodatkov. Naš ati doda še parmezan, ampak to jih pokvari.

Prelijete po testeninah po želji. Mi jih imamo najrajši na špagetih.
Ni najbolj zdravo kosilo, ampak dobro, hitro in preprosto pa je. :)

Dober tek.

petek, 14. junij 2013

To ni fer!

Tale "vzgojna" se mi je pa kar dobro posrečila, se mi zdi. Tako je bilo.

Včeraj, ko sem šla po prvem roditeljskem sestanku za šolo (ne me vprašat kako je bilo) po mulca h našim, sem planirala, da bomo šli še za pol urice na igrišče, kar sem Eneju tudi povedala. Ampak potem sta seveda jedla in se na dolgo obirala in ko smo odhajali je bila ura že skoraj osem. In seveda nismo imeli več časa, da bi šli na dvorišče.

Nekaj (starejših) otrok pa se je takrat seveda še vedno veselo igralo. In Enej se je jasno razburil. "To ni fer, zakaj pa oni lahko, jaz pa ne. Zakaj ne smem bit še zunej......" To se je kar vleklo in vleklo. TO NI FER. To je njegova priljubljena fraza.

Potem mu začnem razlagati, da življenje pač ni FER. Če to pa je FER, da on dobi hrano petkrat na dan, otroci v Afriki pa samo enkrat ali pa še to ne. A to pa je fer?

In potem sem mu dala na izbiro.
Ok. Lahko pa pošljemo tvojo hrano, ki jo dobiš v celem dnevu v Afriko, ti boš pa lahko še eno uro zunaj. A bo to fer? A bi tako naredili?

Je rekel, da ne. Potem ni več cvilil. Danes je samo omenil, da on ne bi bil niti en teden lačen.


sreda, 12. junij 2013

Testna vrtina

Danes so nam na parcelo pripeljali prav eno nenavadno mašino. Kot kak žužek je izgledala. Tritonski žužek t.j. Lahko mu rečemo komar, saj je s svojim rilcem cel dan pridno ril vertikalno v našo zemljo in iskal skalo.

Prijetnega presenečenja nam ni pripravil. Skala se ni pojavila že na treh metrih, tudi na petih ne, pojavila se je šele po dobrih sedmih metrih. Pa še takrat šele "samica" kot se ji v žargonu menda reče. Potem smo vrtali še malo in nekje na osmih metrih vendarle našli pravo skalo, v katero bomo lahko zasidrali našo hiško.

Žal nisem uspelo dočakati zaključka dneva, ker se mi je mudilo na nek drug zaključek. Zaključek vrtca z Enejem in lovom na lisico. Res prijeten a naporen dan so nam pripravile vzgojiteljice. Po prejšnjih letih v vrtcu, ko Enej ni bil preveč navdušen nad njim je bilo tokrat res prijetno videti, kako zelo se imajo radi in kako uživajo v družbi drug drugega. Res si želim, da bi ministrstvo odobrilo še tretji razred, da bo Enej lahko obdržal to prijetno družbo tudi v šoli. Če ga ne, bomo morali nazaj v Spodnjo Idrijo, vse dokler ne pridobimo Idrijskega naslova. Grrrr... ampak to je že druga zgodba.

Torej izkop: jutri ponovimo vajo še nekaj metrov višje. Presenečenj ne pričakujemo.

Na parceli je bil sicer že prav gradbeni občutek, razni strokovnjaki so kar lezli na kup. Arhitekt, statik, geolog, investitor, vsi smo hoteli videti kakšen bo rezultat. Z Matejem sva dorekla še nekaj detajlov glede hiške, da lahko končno finaliziramo budžet oz. porabo le tega, podpišemo pogodbo z izvajalcem in se končno postavimo v vrsto za gradnjo, ugotovimo ali pridemo v poštev za Eko subvencijo ipd. No nekaj opravil bo še pred tem.

Aja, če koga zanima, imam tudi filmčke o tem kako so vrtali. Večino časa strašno dolgočasni. Če bi jih pa kdo rad videl, naj mi pa javi. :)

Update: Današnja vrtina je bila prav podobna. Gospoda sta prišla do metra 9,5, potem pa se jima je na globini 2 m odlomil sveder. Potem sta šla, hop v avto in po trn. Ko sva midva z Renejem odšla, jih še ni bilo nazaj. Ne vem kako se je zgodba zaključila, če se je sploh že.











Izjava tedna

Pred kratkim je Enej spoznal koncept "metanja na finto" in zdaj se bolj ali manj uspešno, nenehno trudi, da bi nas nafintiral.

Tako sva si v nedeljo popoldne privoščila popoldanski počitek, on pa je tisti dve urici povsem tiho preždel v svoji sobici. Po dveh urah pa pride čisto potiho k nama in pravi, da naj greva pogledat, ker nama je pripravil presenečenje. Ga vprašam, če je sestavil puzzle, pa pravi da ne. Da je pospravil sobo, pa še eno risbico je narisal, tako ful lepo, za katero je porabil zelo veliko časa.

Ko prideva v sobico, pa seveda zagledam na tleh zel regiment zloženih puzzl. In nepospravljeno sobo, kakopak. "Ja, a nisi rekel, da si sobo pospravil?" "Ha, ha... sm te na finta". :)

Ampak včasih pa kaka finta uspe tudi meni.

Tako se pred kratkim zvečer spravljamo spat, on v svoji postelji, jaz pri Reneju in po vsi sili želi ravno Renejevega pliška. Ker mu ga ne da, si je šel po novega v košaro. Pa že tako ali tako se mu pliški kar nabirajo in nabirajo tam v postelji. Vsak mesec je kak nov.

Pa mu pravim, "Enej, če boš imel toliko pliškov, te bodo neko noč, ko boš zaspal,vrgli iz postelji, ker ne bodo imeli več dovolj prostora."
"Kako me bodo vrgli dol?"
"Z ritami bodo začeli migati, pa te bodo zrinili s postelje," mu pravim.

Potem je nekaj časa tiho.
Čez čas spet načne temo. "Mami, kako misliš, de me bodo navadni pliškoti vrgli s postelje, sej oni ne migajo z ritko."
"Malce sem te tla na finto," mu pravim v smehu.

"Sej si tudi me!", mi odvrne fantinec.

torek, 11. junij 2013

Dogaja se.... prva žlica na parceli.

Pravzaprav to še ni "uradno" dogajanje na parceli, saj je šele za potrebe kreiranja budžeta ampak občutek je pa vseeno dober. Kar samo se mi smeji, ko samo pomislim.

V soboto je na parcelo namreč prišel prvi mini bagerček, da nam je naredil dve mali cesti, da nam bodo lahko jutri pripravili testni vrtini s pomočjo katerih bomo ugotovili kako globoko bomo morali kopati za pilote.

Tako smo v soboto že navsezgodaj vstali, si privoščili krepak delavski zajtrk, postali lastniki svoje prve sekire, macole in vrtne lopate  in odhiteli v hribe.

Bagerček je mimogrede malce premetal zemljo in zdaj si lahko nekoliko bolj natančno predstavljamo, kje točno bo stala hiška. In lahko smo si iz skoraj pravega nivoja ogledali razgled iz dnevne sobe. Sem zadovoljna. :)
Sicer bi si želeli, da bi bagerček že kar s ta prvo žlico zaružil v živo skalo ker to bi bilo strašno cenovno ugodno. Ampak ni. Kar pa ni nujno za vse slabo, ker samooskrba bo pa laufala. Pridelka bo za izvoz ob tako lepi zemljici. Tudi moje sadike so se lepo prijele. Dve jabolki in ribez. Le maline nekaj štrajkajo. In med travo smo našli veliko, veliko gozdnih jagod. Sicer so bile še zelene ampak jih bomo že počakali.

Doživeli smo svoje prvo zgodnje poletno jutro na parceli in bilo je za zjokat lepo. Naj me vrag, če bom kdaj "urejala" okolico hiše, ker lepše kot je že ne more biti. Mir, tišina, črički,... aaahhhhh.
Reneja smo sicer pustili doma, Enej pa je navdušeno raziskoval okolico. Lovil metuljčke, čričke, se po gverilsko plazil po travi... . Samo še gugalnico in peskovnik moramo pripraviti, da bo tudi za Reneja. :)
















nedelja, 9. junij 2013

Družinsko srečanje - drugič

No... ne ravno izključno družinsko, ampak bili smo vsi ta domači.
In sicer z precej zgodovinskim namenom za ta blog.

Blog je bil namreč prvič zastavljen zato, da je lahko moj najmlajši bratec, med svojim polletnim študijem v Španiji sledil Eneju in njegovim pogruntavščinam. Zdaj Tinče spet odhaja novim dogodivščinam nasproti, za (predvidoma) eno leto v Kanado. In tokratno srečanje z friends & family je bilo namenjeno temu, da se primerno poslovimo.

Tine, srečno pot ti želimo! Pa kmalu se vrni.