ponedeljek, 29. april 2013

Hiša Z: Razvoj

Kot sem že pisala, sem za Mateja iz biroja Gašperič izvedela, ko sem v reviji Delo in dom videla njegovo hišo A. Hišo, ki jo je zgradil zase in za svojo družino. Takoj me je očarala. Hiška in vzdušje, ki ga je bilo čutiti iz fotografij.

Odločila sem se, da ga kar kontaktriram. Napisala sem mu mail in takoj mi je prijazno odgovoril. Želel je, da se najprej spoznamo v živo in tako ugotovimo, če razmišljamo dovolj podobno, da se bo lahko vživel v naju toliko, da bo lahko narisal hiško po najinem okusu. Kot sem že pred časom pisala, smo se takoj ujeli in odločitev za sodelovanje je padla takoj. Niti trudila se nisva z iskanjem druge možnosti.

Potem je želel, da najprej napiševa "program" hiše.  Kako živimo, kaj nam je pomembno, kaj si želimo. In seveda izračunamo budžet.

Tu sva se kar precej razpisala. Bi morala še enkrat prebrati, kaj točo sva napisala, mislim, da so bili povdarki nekako na tem: Po možnosti manjša pritlična hišica med 130 in 160 m2, razgled, odprti prostori, manjše sobice namenjene predvsem spanju, prostor za igranje v skupnih prostorih. Pisarna izven spalnic. Prostor za tekaško stezo in foto opremo, nizko energijska, terasa v bližini mize, da se gremo lahko v lepem vremenu "outside living" in prostor za savno.

Potem pa je Matej razvijal in iskal primerno obliko za hiško. Kako se je razvijala je opisal na svojem blogu. KLIK Prve štiri fotografijeje prikazujejo maketke, ki so bile samo opcija. Maketka št 5 pa je bila že izbrana kot najbolj primerna in sva bila midva z Davidom že povsem zadovoljna z njo. Ampak Matej pa očitno še ni bil povsem zadovoljen. Še vedno ga je nekaj grizlo. Predvsem to, da bi bila odprta proti jutranjemu soncu. In potem nama je prav previdno pokazal skico na fotki št. 7. Nama je bila takoj všeč. In ko sva še malce razmislila, je, navkljub svoji drugačnosti ali posebnosti, upoštevala točno vse kar sva opisala v svojih željah. Le da še nekoliko "pushes the limits".

Seveda smo se ves čas srečevali z različnimi pomisleki in dobronamernimi nasveti.

Prva na tapeti je bila seveda vedno ravna streha. Lahko vam zagotovim, da sva se o tej temi večkrat pozanimala pri različnih strokovnjakih in nihče ni izrazil dvoma o tem, da taka streha ne bi zdržala naših zim. Razklage, ki sva jih dobila so bile bolj prepričljive od dvomov. Seveda pa je pogojem, da je streha pravilno izdelana. Pri tem pa bomo morali biti pazljivi. To pa ja.

Les kot gradbeni material namesto opeke. Nad tem očitkom sem bila kar malce presenečena. Pa še kaj bi se našlo. In tudi midva še vedno včasih v kako stvar podvomiva. Ampak ob pogovoru z Matejem se običajno vse razreši in gremo vedno vsi zadovoljni narazen.

Predvsem zaradi Mateja je bilo tole popotovanje do točke na kateri smo zdaj preprosto in prav prijetno. On poskrbi za vse, o vsem razmišlja, neprespane noči so njegove. Nama krati spanec samo skrb za budžet. Zaenkrat.

Stvari pa se v zadnjih dneh vse hitreje razvijajo. V petek nas je obiskal Miha iz podjetja Ecoart, ki bo najverjetneje izdelalo leseni del naše hiške. To je še en prav poseben gospod, ki smo ga spoznali na Matejevo priporočilo in kar vidiš s kakšnim veseljem, užitkom in strastjo skrbi za svoj posel. Prišel je preveriti kakšen je dostop z kamijonom.

Še preden se bomo dobro zavedli, bo naša parcela postala gradbišče. How exciting!


Vir




sreda, 24. april 2013

Hiša Z: kako se je vse začelo.

"Dober dan, gospod arhitekt, mi bi pa naročili načrte za hišo. Pa prosim taka čimbolj odpuljena naj bo, da bo izstopala, da bo drugačna. Ker hočemo, da nas hodijo vsi gledat."

Verjetno si vas večina predstavlja, da je nekako tako potekal naš prvi pogovor z arhitektom, anede. Priznajte.

Pa ni bilo tako. Naj vam povem kako se je hiška razvijala.

Prvo kar vam moram povedati je, da sem jaz precejšen ljubitelj arhitekture. Ne prav strasten, ampak sem bila celo na informativnem dnevu za na arhitekturni faks. Ampak ker sem bolj bukselj za številke (no, profesorica na srednji šoli tudi ni prav pomagala) sem se seveda raje odločila za nekaj bolj varnega. Pha. Skratka. Rada pregledujem revije, bloge, oddaje o lepih hišah, o gradnjah le teh in podobno. In od vedno sem si želela ene lepe hiške. Pa čeprav sem bila vedno blokovski otrok. O hiški sanjam že od otroštva. Ali si jo je David tudi vedno želel, ali pa sem ga jaz potegnila v to, to ne vem. No, sem takoj preverila. Tudi on si je je vedno želel.

Vedno sva jo imela v mislih kot "nekoč". Ko pa je Enej začel rasti in skakati s kavča na kavč in pošteno kravžljati živce spodnjim sosedom pa se je ta "nekoč" kar hitro začel približevati. Razmišljala sva kje, kaj in kako bi, da bi. Planota Gore-Dole nad Idrijo nama je bila vedno zelo všeč. Zaradi čudovitih razgledov, hladnejšega zraka poleti, več sonca pozimi in nenazadnje cene parcel so tam gori bistveno ugodnejše kot spodaj v "civilizaciji". Imeti hišo nekje zraven glavne ceste se mi tudi ne zdi prav smiselno. Potem sem lahko še naprej v bloku, ane. Če sem v hiši hočem okoli naravo, teraso za kavico, prostor za piknik in predvsem prostor, kjer bodo lahko otroci zunaj, na svežem zraku, prostor, kjer bom lahko stopila iz hiške in se sprehodila nekaj metrov do vrtička, kjer bodo rasle jagode, maline in ribez. Pa tudi solata in bučke. Seveda pripelje to tudi minuse. Oddaljenost od šole, verjetno se bom morala naučiti namestiti verige na avto, pa še kaj. Ampak vsega ne moreš imeti. Sploh z omejenim budžetom ne.

Pri iskanju parcele sva imela veliko srečo. Prva, ki sva si jo ogledala, ni bila bohvekaj in nit ne prav poceni. Ob obisku druge, pa nama je zastal dih. To je to. Lastnika in najbližja soseda pa taka, da bi jih človek kar posvojil. Za tretji par dedkov in babic. Boljših si ne bi mogli želeti niti v sanjah. Seveda je bilo treba glede parcele urediti še kup stvari, preden smo jo lahko mirne vesti kupili ampak prvi korak je bil narejen.

Zašla sem. Kar sem hotela povedati je to, da sem že od vedno rekla, da če bom eno stvar v življenju naredila "tako kot je treba", je to hiška.

No, tu, pa že naletimo na prvo "težavo". Tako iz vidika javnosti. Kajti to, da najameš dragega arhitekta od katerega pričakuješ, še kaj več kot podpis pod načrte tipske hiške, to je skoraj nezaslišano. Le zakaj hudiča, bi pa človek takole tratil denar. Nekako tako razmišlja večina slovenske populacije. Verjetno tudi vi, ane?

No, jaz pa razmišljam takole.

 Kot prvo, nisem še videla tipske hiške, ki bi mi bila všeč. Pa ne govorim o zunanjosti. No, tudi. Ampak predvsem o notranjosti. Da bi imela tak layout, ki bi se mi zdel smiseln. Je ni. Al je pa fuuuul draga in prevelika.

Kot drugo, ker se bomo itak zakreditirali, če hočemo biti v hiški še dokler so otroci majhni in ker itak ne moremo sami zidati, ker smo vsi kripli je najboljša opcija montažna hiška. Pa še stroški so ti povečini že vnaprej v večji meri znani.

Kot tretje, budžet je tak kot je. Za kaj točno ga namenim, mi je načeloma vseeno. Če lahko arhitekt pobere 80% budžeta in za 20% postavi tako hiško kot jo hočemo. Meni je prav. SEVEDA ne pobere 80%, da ne bo kdo narobe bral. I'm just making a point here! In v našem primeru se mora Matej zelo truditi za to, da ne gre v višave.

Kot četrto, Matej je najprej sebi postavil hiško in se je že nekaj naučil na lastnih napakah. In potem je postavil še nekaj naslednjih. Kako naj posameznik, ki se prvič ubada z gradnjo, le to spelje vsaj solidno, če ne odlično?

Kot peto, v ceno arhitekta je vštetih veliko postavk, ki jih prej ali slej plača vsak. Le da se tega na začetku še ne zaveda. Ko je Matej napisal specifikacijo, se mi sploh ni več zdelo, da je drag. Vsi stroški so zelo logični.

Kot šesto, naša parcela je zelo specifična in če bi hoteli nanjo postaviti tipsko hišo, bi iz skoraj gotovo izničili vse njene prednosti in pokvarili tisto kar bi ostalo od nje. Za kvaliteto bivanja se gre. Pa še zemeljska dela bi nam požrla pol budžeta.

To in še kak argument bi se našel v prid temu, da smo se odločili za sodelovanje z arhitektom.
Kako se je projekt razvijal, pa naslednjič. Tole je postalo že čist predolgo.




torek, 23. april 2013

6

Letos je prvo leto, ko se je Enej resnično zavedal in se strašno veselil svojega rojstnega dne. Že en mesec prej je štel dneve, razmišljal o željah, o zabavi in o torti. In vsakemu povedal, da bo kmalu star že šest let.

Za darilca sem si jaz želela, čimmanj nepotrebne plastike, čimmanj igrač, ki jih dvakrat pogleda in pozabi nanje. Tako sem ga neopazno nahecala, da si je zaželel šolske torbe, ki jo bo v kratkem potreboval in potrebščin za v torbo. Gostom, pa smo predlagali kar prispevke v evrčkih, s katerimi bo lahko poleti hodil na ure jahanja svojega priljubljenega ponija. To ga res veseli. Mislim, da smo se dobro spomnili pa tudi gostje so bili kar veseli, ker se ni bilo potrebno ubadati s še enim darilom. Vsaj meni to vedno pobere kup živcev.

Ker nikakor ne moremo v naše stanovanjce povabiti vse žlahte in še prijateljev, smo za soboto planirali piknik, tako kot to paniramo vsako leto. Žal je vreme letos planiralo po svoje in čeprav se je na koncu izkazalo, da bi se čisto lepo izšlo, si nismo upali tvegati. Tako smo v soboto povabili žlahto kar domov.
Spet se je jedlo, spet smo delali suši (delal ga je suši mojster Erik), klepetali in pozirali. Kakopak. To je treba obeležiti.











ponedeljek, 22. april 2013

Suši night

V zadnjem času sem postala velika navdušenka nad sušijem. In zelo sem si želela naučiti izdelovanja le-tega. Da bo lahko pogosteje na jedilniku. Njama.

Tako sem dobila v petek priložnost pridružiti skupini nadvse prijetnih "Ona sanja" deklet.
Suši, iskren pogovor in veliko smeha. Ure so letele kot minute in ura, ko se končno uspele posloviti, je bila vse prej kot spodobna.

Punce hvala vam za prijetno doživetje! Super ste, res!



Lej me zej kak jem suši. :)



četrtek, 18. april 2013

Ovseno mleko

Ko sem se odločila, da preneham uživati mleko in mlečne izdelke, sem hitro ugotovila, da je od vseh nadomestkov mleka v kavi še najboljše ovseno mleko. Nekaj časa sem ga kupovala, ampak ker ni ravno poceni sem kmalu začela razmišljati, da se ga da verjetno pripraviti tudi doma.

Lani enkrat sem namreč doživela klik in ugotovila, da je veliko večino izdelkov, ki jih kupujemo, povsem preprosto izdelamo tudi doma. In presenečena sem bila, koliko ljudi ne pozna receptov za povsem osnovne jedi.

Kukrkoli že, pobrskala sem po Pinterestu, prebrala etiketo in ugotovila, da so v ovsenem mleku samo štiri sestavine. Oves (ali ovseni kosmiči) 10%, voda, sol in sončnično olje.
To pa ne more biti prav zakomplicirano za izdelavo, ane? Sevede ne!

Torej, skodelica ovsenih kosmičev, ki jih čez noč namočimo v litru rahlo osoljene vode in dodamo žličko sončničnega (al pa kakega drugega, z neizrazitim okusom) olja.
Jaz potem to zadevo kar zmiksam. Miksam kar kako minutko ali dve. In odcedim. Lahko skozi bombažno krpo ali pa kar čez gosto cedilo.

Mleko zdrži v hladilniku skoraj cel teden. Stane pa ene 10 do 30 centov. Odvisno ali kupite Bio, Eko, Organic ali Hofer ovsene kosmiče.

Gosto snov, ostanke kosmičev, pa kar hitro vržem nazaj v mikser, dodam še kako jagodo, banano, jabolko, malo javorjevega sirupa in nastane okusen in nasiten smoothie.






sreda, 17. april 2013

Eppur si muove...

Pol leta po tem, ko smo kupili parcelo in (le) tri mesece in pol od takrat, ko smo oddali vlogo, sem danes dobila težko pričakovani klic.

Lahko pridete po gradbeno dovoljenje!

Wooohooo! In sem šla. In zdaj ga imamo. Zdaj pa naprej.

Pravzaprav se zgodba počasi prav lepo sestavlja skupaj.
Za nakup stanovanja imamo resne kandidate, čudovito družinico, tako kot smo si želeli.

Na parceli pa smo se v nedeljo tudi prvič počutili "kot doma" in posadili prvi dve sadiki. Ribez in malino. Tako prijetno je bilo, da bi šla kar direkt v štacuno po vrtno pohištvo. Kar gori na gori bi ostala.









petek, 12. april 2013

Izjava tedna

Zvečer v otroški sobici se nekaj časa pogovarjamo, potem pa ugotovim, da je Enej z mislimi odjadral nekam drugam. Pa ga povprašam o tem.

Nekaj sem razmišljal. Nič zanimivega. No meni je zanimivo.
Kaj pa? Me zanima.
Mah, aviš, jest imam taka televizje u glav. Pa kr glidam risanke. Take ta lipe. Mija in jaz, al pa Divja brata Kratt, take.

Lepa beseda lepo mesto najde

To se ve.


četrtek, 11. april 2013

Tekaški dnevnik: Pomlad

Končno.

Saj vem, da se nam je letos vsem že fajn fuzlalo od vse te megle, mraza, snega, dežja. In kot kaže smo končno dočakali tudi pomlad. Končno. Ker sem imela kar visoko leteče tekaške plane tudi za letos. Po 100 km na mesec sem si zastavila.

Januarja je bilo še kar po planu. No nekje okrog 80 km se mi je nabralo. Potem sem se raje posvetila teku na smučeh, pa še to ni bilo vse skupaj nič.

Februarja je bila pa tema. Nič. No, ne nič. Veliko, veliko snega. In nič sonca. In če ni sonca ni energije in prav nič volje do teka. Tudi marca sem komaj nabrala nekaj kilometrov. Vse po zaslugi solin. Sicer bi bila na števcu spet nula.

Sonce iz zadnjih dni pa je končno pregnalo lenobico iz moje riti in mi vrnilo nekaj veselja do teka, do premikanja. Veselja na splošno.

Tako sem že v tem tednu nabrala 20 kilometrov. In kar je glavno. Končno spet z užitkom.

Danes po vrtcu in po prvem letošnjem sladoledu pa sva šla še z Enejem kurit kalorije proti stajam. Oh kako mi je bilo žal, da nisem vzela fotoaparata s seboj. Narava se vidno prebuja. Od vse povsod lezejo novi klični listi, vse zeleni. Zvončki, trobentice, telohi in spominčice se kar tepejo za pozornost mimoidočega. Rastejo v tako velikih šopih, da bi lahko samo enkrat zajela pa bi imela pušelc.

Life is beautiful. Again!

nedelja, 7. april 2013

Izjava tedna

Tokrat Davidova.

"Enej, če te še enkrat vidim brati knjigo, boš šel na (kazensko) klopico!

To je pa stavek, za katerega si nebi nikoli mislila, da ga bom slišala. :)



sreda, 3. april 2013

Post. Zaključek in nov začetek

Prav je, da napišem še kako se je moj post iztekel, ker ni bilo vse po reglcih.

Kot sem omenila že v prejšnjem postu o postu sem že kmalu ugotovila, da mi tak način prehranjevanja zelo ustreza in kmalu se ni šlo več samo za post ampak way of life. Prav zato se tudi nisem dosti obremenjevala z kakim grehom sem in tja. (Pice brez sira si pač ne predstavljam.)

In ko je prišel čas dopusta, sem se odločila, da, čeprav je še en teden do uradnega zaključka, ne bom komplicirala in bom "normalno" jedla. Tako sem si že prvi dan v Celjski Pomaranči privoščila polovičko pice, za večerjo pa sendvič s sirom in poli salamo. Sicer nismo jedli pozno, smo šli pa zgodaj spat, ampak po dolgem, dolgem času me je zvečer bolel želodec, zjutraj pa sem se zbudila lačna kot volk. Ampak se nisem dala. Še naprej sem jedla tudi mlečne jedi. In ves teden me je zvijalo v želodcu. Proti koncu tedna me je nehalo. Očitno se je telo navadilo, pa tudi jaz sem bolj skrbno izbirala mlečne beljakovine, ki sem jih spustila v svoje telo.

Za praznike sem spekla še pletenico, pojedla zaloge jajčk in potice, zdaj pa se z mlekom in mlečnimi izdelki spet razhajamo. Ugotovila sem tudi, da so v tem času izginile moje težave s trtico, ki jih imam že vse od druge nosečnosti in nikakor ne morem ugotoviti zakaj jih imam. Ob dolgotrajnem sedenju me namreč boli trtica. Pa rentgen nič ne pokaže, ultrazvok nič ne pokaže, hemoroidov nimam, boli pa zelo. Ampak zdaj je bilo bolje. V tem tednu, ko se posta nisem držala pa je spet slabše.

Skratka, mleko mi ne dela dobro. Z jajčki nimam težav, vendar sem med postom ugotovila, da so v večini receptov povsem nepotrebna in/ali enostavno zamenljiva s čim drugim in jih bom zato uporabljala samo še takrat, ko si jih bom res zaželela.

Ne rečem, da se bom popolnomo odpovedala mleku in mlečnim izdelkom, le bistveno bolj izbirčna bom. Če si bom privoščila nekaj sirovega mora biti tako dobro, da se splača tvegati kak krč ali dva.

V zadnjih dneh pa sem začela razmišljati še to, če nima tudi Rene težav s prebavljanjem mleka. Fant  namreč zelo slabo spi in premalo spi in potem je ves čas siten. Takoj ko se nekaj v njegovi bližini premakne, se on zbudi. Zaspi pa težko nazaj. Vso noč se premetava in sanja in sliši vsak šum. Zjutraj je vedno prvi pokonci, čez dan pa tudi premalo spi. Zdaj bom poskusila brezmlečno dieto. Pa bomo videli, če bi lahko bil to vzrok. Danes se je prav nalival z ovsenim mlekom. Hecno, sem mislila, da mu ne bo všeč.

Aja, še kile.. malce sem upala, da bo med postom tudi kaka kilca izhlapela. Guess what? Ni. Nič. Njente. Nada... Že res, da nisem praktično nič športala, pa vseeno. So bile pa naenkrat vse jopice daljše kot ponavadi. And that is a good thing!




Moja fantinca

The 100% suzy way!

Suzy, super si jih narisala. Komaj čakam, da jo dam v okvir. :)

...my brother is always by my side...