nedelja, 24. februar 2013

Slaba vest

Začelo se je v petek. Od jutra do večera od doma. Utrujena, skozi snežni metež iz Kopra. S supergami v prtljažniku, ki jih nisem uspela vzeti ven. Zakaj? Za nič. Ker nekateri nimajo jajc nekemu neznanemu telefonistu povedati, da jih zavarovanje ne zanima. Pa pustimo to za drugič.

V soboto zjutraj je David ugotovil, da so se virusi, ki so ga že nekaj dni hladili od znotraj, prav nemarno razširili. Jaz sem si pa tako zelo želela samo za urico skočiti na Vojsko. Saj sem videla, da je preveč uničen, da bi pazil na otroke, ampak malce sitna sem bila pa vseeno.  Še bolj sitna sem bila, ko mi je Rene, to simpatično bitjece, zabavno, prijazno, hecno, ves čas plezalo po nogi in zahtevalo mojo popolno pozornost. Srčece moje, z velikim veseljem se igram s tabo, ampak a mi lahko prosim pustiš vsaj za minuto dihati. Pa lulat bi šla sama vsaj vsake toliko.

Zvečer sem se že strašno smilila sama sebi. Cel dan samo kuham, pospravljam, kuham, perem, glancam, kuham in na koncu dneva je naše stanovanje še vedno/ponovno totalo usrano. Kot da sploh ne bi imeli metle v hiši. In sem sklenila, da v nedeljo pa grem. Me ne briga nič. Za eno uro bom šla na smučke in konec. Dogovorila sem se za varstvo in komaj sem čakala da bo jutro. Razganjalo me je.

Ja-pa-ja-de.

10 centimetrov so ga obljubili. Se vam zdi da je bilo tole 10 centimetrov?! I think not. Po moje si ne upajo več povedati koliko ga bo padlo. Ker zdaj ga je pa, že za moj okus, malce preveč.

Namesto smučk sem tako obula gojzarje in prijela v roke lopato, da je lahko šel David pokazat svoje viruske dežurni zdravnici. Nato se je nadaljeval začarani krog. Kuhanje, pospravljanje, kuhanje, pospravljanje. Kuća - posao. Niti kave si nisem mogla skuhati dokler nisem odkidala pulta, da sem lahko nanj odložila gospodiča nadzornika. Rene se tudi za minutko ni odtrgal od mene. Še največ miru sem imela ko je sedel v kotu na kuhinjskem pultu in me nadzoroval. Al bo kuhar, al pa inšpektor, vam povem. Zaradi posta mi kuhanje vzame še več časa kot ponavadi in ob poldne sem se že pošteno smilila sama sebi.

Ko je popoldne prišla mama, da sem lahko v miru spila kavo in je potem peljala mulce še za pol urce ven, jaz sem pa šibala na en hiter krog okrog Fare, pa sem končno prišla k sebi. Malce sem se zadihala, predihala ter sitnoba in utrujenost sta kar izpuhteli. Samo pol urce sem potrebovala in potem sem spet z veseljem metala mulce v sneg in pri tem uživala. In od takrat naprej nič več ni bilo tako naporno kot prej.

Zdaj mi je jasno. Slaba vest je tista, ki skrbi za to, da sem boljša mama in žena.
Ko v soboto spakiram smučke ali superge in se grem za dve uri predihati me zagrabi slaba vest. Slaba vest, da sem pustila fante same. Reveži so morali sami, brez moje velecenjene družbe, pojesti zajtrk in pogledati prvo dozo risank. In potem me slaba vest drži pokonci še cel dan ali celo teden.

Vir Pinterest.




Ko je popoldne

14 komentarjev:

  1. Oh. Kot bi brala sebe. S to razliko, da ima Maruska vrocino in jaz nisem mogla v miru spit niti kave (ceprav je ne pijem, ampak tko se rece). S tem, da bomo se cel teden skupaj...ti gres vmes vsaj v sluzbo ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, veš da sem si tokrat pa res že želela v službo.
      No, v ponedeljek zjutraj sem si premislila. :)

      Izbriši
  2. No, slaba vest pa pri meni deluje veliko bolj zaviralno. Čas, ki ga preživimo skupaj, štejem v minutah. In si med preštetimi minutami ne dovolim, da bi jih nekaj rezervirala zase. Pa takole, ko sem daleč od vsega, vem, da niso pomembne minute, pač pa to, kako jih preživiš.

    Kar je po drugi strani laž. Izmučenih in vsega naveličanih otrok ob šetih popoldne res ne moreš prisiliti v vsako početje. Tako da je kakovost preživetega časa ob delovnih dnevih zelo vprašljiva. Delamo pač tisto, kar takrat najbolj rabita.

    Mojčkamo se.

    :)

    Uh, sem zabluzila...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Saj ko sem jaz službeno nekje daleč od doma, bi se tudi jaz samo močkala, ko sem pa nekaj ur doma pa potrebujem tudi nekaj trenutkov zase. :)

      Komaj pa čakam, da se mi bodo lahko fantje pridružili pri mojem dihanju. :)

      Izbriši
  3. Brez kave, brez opranih zob, v pižami cel dan,s škrati na WC, s škrati povsod...vse mi je znano:) Glede tvoje slabe vesti pa bi rekla...naj se gospa teta SB kar malce zadrži, ker za doseganje tvojega cilja biti še boljša mama in žena... za to rabiš prav magične pol, eno, dve, tri ure, da nekje napolniš svoje baterije.Če boš ti zadovoljna, the rest will follow...al kako že:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ne imet slabe vesti....mi nisi ti pisala komentarja na to temo? zaradi "luftanja" na smučkah, v supergah imaš več elana, več energije, si boljša mama...
    Včasih pa pridejo dnevi, ko vse gre narobe, bolezni, vreme, opravki, gospodinjsko delo...še malo počakaj, grem stavit da bo jutri že en lep dan zate.
    Naj se familija čim prej pozdravi.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Slabo vest imama, ampak v tem primeru je res pozitivna. Vsaj njeni učinki so bolj pozitivni kot negativni. Sem ti že prav komentirala:)


      BTW, zdaj smo zboleli vsi. :/

      Izbriši
  5. Oj Anita, to da imaš slabo vest je zame nekaj pozitivnega.
    Boljše slaba, kot pa da jo ni.
    In res je, da trenutki, ki si jih vzamemo zase, nas delajo še boljše. Čas preživet s svojimi otroki se res ne meri v minutah. Rajši kakšno manj pa tisto bolj kvalitetno.
    Ja, kdo pa si želi mamo vso sitno in zveličeno.
    Ko jaz od Urbana slišim, "ma joj kok si sitne#, vem da bo treba v kratkem obuti superge. In potem smo vsi boljše volje.
    Bo pa kmalu pomlad in naša nedeljska jutra bodo spet NAŠA :).

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, komaj čakam na naša jutra. :) Le jutranjega vstajanja se ne veselim. Ampak to samo dokazuje kaj vse naredimo, da ostane več časa za naše mulčke ane. :)

      Izbriši
  6. Evo še en aktualen komentar na to temo. Zadnjič mi je (le)potička rekla: "Mami, že dolgo te nisem videla telovadit." Ja, res je. Priznam. In ona je nadaljevala: "Meni je pa všeč, kadar veliko telovadiš."

    Še eno priznanje - skrajno sumljiva se mi je zdela ta izjava. Všeč ji je, da ne skočim takoj v luft in odgovorim na njeno želo oziroma potrebo, ampak ji rečem, da takoj, ko bom nehala telovadit?

    No, sem preverila, zakaj je mojemu otroku tako všeč, kadar jaz veliko telovadim. Takole pravi (le)potička: "Ker si takrat manj sitna."

    Tako preprosto je to.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. NO, vidiš zdej. :)

      Saj otroci ne opazijo toliko ali smo ali nismo. Bolj opazijo kakšni smo.
      Raje vidim, da se me spomnijo vesele in aktivne kot pa zdolgočasene in sitne, ki je ves čas samo nekaj pospravljala in kuhala.

      Izbriši
  7. Ni triba nec slabe westi imit... ce si tuk prekurjen, maje tut atroc mejn ad tebe, ka jim na murs nec kej dost nudit.. je triba mal se preluftat!!!

    Sam na prwi odstawk bi pa pawidau, de na pamaga, ce mas jajca takmu telefonistu rect, de te na zanima, se mu na da dapawidat.. sm jih zi weckrat skor kenslau, pa so uztrajel.. sam zej mam ta srice, de ka mi pawije, de bu swetowauc u nasih krajih, ga uprasem, kiri kraji sa tu.. pa da zej so se zmiri misln Idrje, tak de jim lohk pol pawim, de sm zej u Celju, pa mam pol mir:)))

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se ti pravim.

      Ma dej no... kak ne moreš rečt ne?
      Gospod, kr ustavte se. Ni mi treba nič več govort. Me ne zanima, že imam, imam svojega svetovalca, ki mu zaupam. Hvala, adijo!

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.