sobota, 29. september 2012

Tekaški dnevnik

Pa je padla tudi 36ka.

Čeprav je že zelo slabo kazalo. V torek sva s Tino tek odpovedali, ker je deževalo, a se je potem kaj kmalu zvedrilo. Medtem sem jaz še staknila en zoprn prehlad sem konec tedna preživela krepko podprta s strani Lekadola plus C. IN vsak večer sem pobijala grde bacile s pomočjo Jagermaistra. Včeraj zvečer sem dobila še napad zoprnega, suhega kašlja, da sem komaj zaspala in zjutraj sem bila prepričana, da več kot 10 km danes ne bom pretekla. Verjetno zjutraj sploh ne bi šla na štart, če ne bi imela hkrati za peljat še avto k serviserju.

Tudi opremila se nisem za več kot deset. S seboj sem vzela samo en gel in bidon Isostarja. Na srečo je Tina pred kratkim nakupila nekaj testnih gelov in jih je prinesla dozo še zame. Tako opremljeni sva šli, ampak še vedno sem imela v mislih desetko, kvečjemu dvajsetko. Tako sva tekli do Bele in še malo naprej do kapelice, se obrnili in se vrnili nazaj na štart. Takrat sem si spet "dovolila" da sem tek rahlo podaljšala. OK. še do Kobile in nazaj. In pri Kobili sva se s Tino ločili. Ona je šla še enkrat do Bele, jaz pa nazaj. Ker nisem imela avta, sem moral priteči še do Fare.

A ko sem prišla do domačega kraja, je Garmin kazal 30,5km, jaz sem imela pa še povsem lahke noge in dovolj energije. Le kako ne bi podaljšala teka do 36? Morala sem si dovoliti še dodatnih pet km. In sem. Še malo v Kanomljo in nazaj in na koncu je ura pokazala 36,45km. Ne samo, da sem brez težav pretekla, zadnjih 7 kilometrov sem še pospešila in če bi imela s seboj še en gel sem prepričana, da bi lahko pretekla tudi 42km.

Občutek je fantastičen. Samozavest se mi je dvignila in ne bojim se več maratona. Bojim se kake poškodbe, ampak telo je zdaj pripravljeno. Kar ne morem verjeti, da lahko brez posebnega problema pretečem tako daljavo. Ko bi mi to kdo povedal lani na cilju 21ke. mu ne bi verjela. Super občutek.

Po prihodu domov pa regeneracijski obrok, topla kopel in urica počitka v Renejevem prijemu. Pa sem že (skoraj) kot nova.

Skupni letošnji kilometri pa so se danes sešteli točno do številke 700 in končno prehitevam plan ki sem si ga zastavila za to leto. 1000 km. Zdaj vem, da mi bo tudi to uspelo, če le ne staknem kake poškodbe v zadnjih dneh.


torek, 25. september 2012

Kako ukrotiti zmaja...

Najprej je bila radovednost.
Nato je bila panika.
Potem je sledil dolg, vztrajn in potrpežljiv lov.
In na koncu... popolna podreditev.
Roboti nas ne bodo nadvladali, ne dokler imamo take junake. :)



sobota, 22. september 2012

Tekaški dnevnik

Ljubljanski maraton se pospešeno bliža in prav vesela sem, da je tako.
Ti dolgi tekaški treningi mi že pošteno presedajo. Pa ne sami teki. Res da so dolgi in naporni ampak ko je konec je fino. Si pa vedno težje odškrtnem toliko časa, kolikor ga je za tovrstne treninge potrebno. Sploh zdaj ko David še okreva in ga ne morem pustiti samega z mulci.

V zadnjih nekaj tednih, sem že kar dvakrat izboljšala dolžinski rekord. Najprej enkrat 32km sama. Preko Bele - Krekovša  in nazaj v Idrijo.

Tek je potekal super, razen rahlega preplaha z medvedi.
Saj veš tisto, ko je vse tiho in potem nekje nekaj poči. Tisto. :)
Na srečo sem nato kmalu zagledala kočo na Krekovšu in se spustila v dolino.
Najbolj vesela sem bila, ko sem zagledala Klavže, ki so res dih jemajoče in premalo poznane. Lahko bi bile prava turistična atrakcija.



Nato pa spust nazaj v Idrijo, po, že tako mračni dolini, pa še tema se je že začela delati in me je na Rakah že dokončno ujela. Še dobro za musko na telefonu. Kolikor je šlo celo pot super, sta bila zadnja dva kilometra čista muka. Tekla sem kot kak starček s palico. Tisti, ki hodijo že malce na široko. Saj si predstavljate.

Na koncu sem morala še krožiti na cilju, da sem nabrala še zadnji kilometer, ker mi je poti zmanjkalo. Prav zabavno je bilo. Mulci so ga že pili v Mejci, jaz sem pa vsa pošvedrana tekalaokoli njih. :)


Naslednji dolg tek, pa sva odtekli skupaj s Tino. V ponedeljek.
Iz Godoviča v Zadlog, čez Zadlog do Črnega vrha in nazaj v Godovič. Kar dobro sva odmerili pot in jih nabrali 32. Še kak kilometer bi lahko, pa nisva zmogle. Sva raje kar taksi službo aka. Rafko poklicali. Ni bilo več moči, ma niti za en meter. V bistvu sva še težje hodile kot tekle.



Imeli sva prehiter tempo in že kakih deset kilometrov pred ciljem sva pošteno trpeli in se spraševali "pa kaj nama je tega treba". Pojavljale so se nove in nove bolečine, mnoge med njimi povsem na novih mestih. Naslednjič bo res treba počasneje. In ta naslednjič naju čaka že naslednji teden. Najdaljši tek pred samim maratonom. 36ka. Potem pa se začne krajšati.


V četrtek pa sem se pridružila tekaškemu treningu z Romanom Kejžarjem. Prav super. Malce spremembe po samostojnih treningih, pa še vse tisto narediš kar se samemu ne ljubi. Tekaška abeceda, ogrevanja, stretching, intervali. Super. Še pridem. Pa še test copat so organizirali in sem tekla z Barefootkami Merrell. Prav zanimivo in precej brez težav. Očitno so moje trenutne res dobro pripravljalne na bosi tek. Prepričana sem, da se bodo v doglednem času znašli na moji polici.




sreda, 19. september 2012

Z Letalom nad Triglav


Preteklo nedeljo, so Enej, Nona in Nono izkoristili bon, ki ga je Nono dobil ob upokojitvi.

Menda je bilo super. Vreme tako, kot letos še ni bilo. Tako odlično, da so lahko leteli celo NAD Triglavom, kar je menda redkost. Običajno letijo rahlo POD.

Nam so v dokaz prinesli tele fotografije.
Jaz bi tudi. :)







nedelja, 09. september 2012

Neprecenljivo

Knjigo smo zalepili, pogled, ki ga Rene spusti, potem ko se mu strže stran pa je preprosto... neprecenljiv. :)

Da ne bo pomote, to nikakor ni promocija za grdo ravnanje s knjigami. Pri nas nanje zelo pazimo. Tole je bil en tak nesrečen slučaj.

četrtek, 06. september 2012

Izjava tedna

Danes sem sama z mulčki. David v bolnišnici okreva po operaciji kile. Vse je ok.

Vedno ko sem sama, se moram bolj organizirati, ker ne morem računati na še koga in takrat so fantje vedno prej pripravljeni za posteljo. Rene je ob osmih spal, z Enejem pa sva po dolgem času imela čas samo za naju dva. Sama. Igrava se igrice in klepetava. Predvsem me zanima kako je spet v vrtcu. Če si je že našel kaj prijateljev.

"Ja, ena prijateljica imam. Nina. Taka z repkom. Skupaj hodiva na sprehod. Najprej pogledam ki je, pol grim pa kr h ni. Jest se bom kr paroču z nu. Ka ima tuk lip glas. Pa skus se smeji, ka ji kešne štose pravim."

iiiiii. :)

ponedeljek, 03. september 2012

Spremembe

Prvi september je spet prinesel spremembe.

Enej je bil prvi dan v vrtcu in ker je bil vmes izpisan je prostora za njega v njegovi stari skupini zmanjkalo in je pristal pri tamičkenih. Spet pri medvedkih in spet, že tretjič zapored v istem prostoru. Ko bi tako vedela, ga ne bi izpisala, ko bi vedela, da še vedno obstajajo rezervacije. Ampak prisegla bi lahko, da smo lani izglasovali, da jih ne bo več. Res, takrat sem bila v zadnjih dnevih nosečnosti ampak evo... so, in jaz tega nisem vedela. No, vsaj imamo vrtec. S spremembo pa res nismo zadovoljni in upamo, da se bo čez leto le našel kak prostorček pri tavelikih.  Eh..

Tudi v službi je postalo bolj "zanimivo".  Ko se bliža oktober postajajo tudi teki vse daljši in daljši. Dolžinski rekordi padajo kot po tekočem traku in ravno jutri me čaka 32 km tek, kar mi vzame skoraj pol dneva. Komaj čakam, da se tale zgodba zaključi. Tekam še vedno rada. Občutek, ko vidiš kako napreduješ je super. 10 km teka je zdaj mala malica. Ampak vesela bom, ko bodo teki spet malce krajši. Kvačkanje je spet aktualno in večeri postajajo vse krajši, predvsem zato, ker moram nekoliko bolj zgodaj spat.

Na tem mestu se opravičujem vsem, ki poskušate z menoj klepetati po elektronski pošti. Pogosto pošto samo preberem, odgovoriti pa ne uspem več. Bloge le še kampanjsko prebiram, komentiram pa le pre-redko. Pogrešam porodniško, prav res jo.

Najhujše spremembe pa so tiste, ki mi jih pripravlja Rene. Že tretjo noč namreč spi v svoji postelji v Enejevi, oziroma njuni, sobici. Prvi dan mi je bilo super ko sem se prijetno naspala, včeraj pa sem se zavedla, da to spet pomeni konec nekega obdobja. Obdobja bližine, ko ponoči čutim njegov dih na svojem vratu, njegove brce v trebuh in prste trdno zapletene v lase. Niso vse spremembe slabe, a misel mi je prinesla solzice na oči.