Franja

Kot sem napovedala že v prejšnji objavi, je bila čez vikend na sporedu Franja.

Najprej sem jo neplanirano doživela v petek, ko me je spravila ob živce, ko nisem mogla čez cesto iz BTC-ja v Nove Jarše. Cesta zaprta od štrih do devetih, brez planiranih prehodov čez cesto. Komaj smo se pogodili z redarsko službo, da so nas vendarle postopoma spuščali čez. Grrr tedna.

V soboto je bilo vreme preslabo, da bi se odpravili od doma.
V nedeljo, pa sva midva z Davidom pustila mulce doma in naložila kolesa na avto.

Na štartu je bilo videti, kot da nas bo med potjo pralo, bolj kot se je bližal štart, lepše vreme se je kazalo. Na koncu koncev pa sem pridobila čudovite modne dodatke. Črte čez roke in črte čez noge. Lovely. Pa še hotela sem se namazati, pa so mi rekli: "Šliš bajhn, u temu vreminu pa ris nima smisla. Edin kar bu daž libi tiku s tebe". Pa se nisem.

Kaj naj še povem:
Franja je bila super. Možek mi ni pobegnil ampak me je celo pot lepo vlekel naprej in mi držal primeren tempo. Do Brezovice, dokler je bila dirka zaprta sva bila še povsem v ospredju (beri: videla sva motorje sto do sto petdeset metrov pred sabo, vmes pa nepregledan množica kolesarjev).
Ko se je dirka sprostila se je hitro povečala hitrost in morala sva pustiti, da so nama hitrejši ušli naprej, midva pa sva nadaljevala v svojem (mojem) tempu naprej proti Horjulu. Ko se je začel klanec proti Lučinam se je začelo tudi sončno vreme in klanec je bil kar dolg. Proti vrhu se je David malce "naslonil" name, in s tem pripomogel k višji hitrosti proti vrhu.

Na vrhu prvi postanek, malica, juhica, piškoti, pomaranče, na novo napolnjeni bidoni. Nato pa kar hitro v spust proti Gorenji vasi. Tam se je začel pravi užitek. Prvič v življenju sem se peljala v veliki grupi kolesarjev in proti Škofji Loki je neslo kar samo. Malce me je bilo strah padca, ampak sem se poskušala držati navodil in držala čim krajšo razdaljo. Padcev je bilo letos menda kar veliko in tudi mi smo videli kolesarje z živorožnatimi odrgninami na kolenih. Ajsa. Na srečo je šla naša skupinica brez težav naprej.

Ker v Škofji Loki nisva bila še nič utrujena, sva se odločila, da se ne ustaviva na okrepčevalni postaji ampak sva šibala naprej. Žal se je večina iz naše skupine ustavila in nas je le nekaj redkih posameznikov nadaljevalo pot, tako da smo morali kar sami rezati veter (ne jaz, jaz sem se celo pot šlepala. ;)). Tu je David precej resno zastavil lovljenje skupine pred nami in do Zbilja sem kar precej trpela, da sem ga sploh lovila. Potem sem se pa malce zbunila in sva pot nadaljevala počasneje. Ko smo nekaj kolesarjev dohiteli, nekaj jih je dohitelo nas, smo spet precej hitro nadaljevali do Tacna.

V Tacnu sva se le na hitro ustavila, nekaj popila, malo pomaranče in piškot in nadaljevala pot, še zadnjih 10 km do cilja. V tem trenutku so naju dohiteli še štirje Kolektorjevi kolesarji in skupaj smo nadaljevali pot proti cilju. Za konec nas je za Bežigradom še malce oviral močan veter v prsa, pri Žalah pa smo že zavohali cilj in zašibali proti koncu. Cilj smo prečkali kot pravi zmagovalci. In kar se mene tiče, sem itak zmagala. Še nikoli se nisem tako dolgo tako hitro vozila. Povprečna hitrost je bila 28 km/h, čas vožnje 3h in 43 m. Uradni čas, od letečega cilja na Brezovici pa 3h in 16 m. Od žensk sem se uvrstila na 96 mesto, v svoji kategoriji  pa na 15 mesto. V obeh primerih nad polovico, kar se mi do sedaj ni zgodilo še na nobenem maratonu. Od Kolektorjevih punc sem bila celo druga.

Odlična izkušnja prav zares. Hvala vsem fantom za pomoč, brez vas mi ne bi uspelo!