četrtek, 14. junij 2012

Fuzbaler

Tale naš Rene pa je mulc.
Saj vem, da sem to že večkrat omenila, ampak to še vedno preseneča.
Žoga, avti, žoga in žoga. Samo to ga zanima, samo za tem se obrača, aja pa daljinci in telefon.

Najbolj zabavno je, ko takole meče in lovi žogo po stanovanju. Ponavadi jo še nehote med plazenjem brca s sprednjo nogo. Žal se tega na filmčku ne vidi.
Plazenje po riti še vedno ostaja njegova značilnost, čeprav se zdaj, po bolj neravnih površinah npr. po postelji, plazi klasično, po vseh štirih.

Pa še statistika: danes, deset dni pred njegovim prvim rojstnim dnem sva imela posvetovalnico.
11,5 kg, 79 cm
Pikici sva se zaenkrat odpovedala. Dopust je preblizu, da bi tvegali kake reakcije.

Dečko se počasi začenja postavljati na noge, ki pa so še vedno kar precej trhle.

Je pa prava žlobudra. Govori že cele stavke, le ugotoviti moramo, v katerem jeziku. Sicer se ga, z malo domišljije, bolj v šali kot zares, včasih že prav dobro razume. Povsem razumljivo pa pokliče sebe in Eneja, kar je slišati nekako enako, ter mene.


Srečanja

V tem mesecu sem pa imela enih srečanj.
Srečanje s sošolci z gimnazije, srečanje s sošolkami iz osnovne šole in včeraj še srečanje z mojimi predragimi blogarkami.

Pa še na obisk k Oliviji sva šla, jaz in moj Nikon. V njen vrtec. Fino se bodo imeli njeni vrtavčki.

Sama luštna srečanja. Sami luštni klepetki. Moramo ponoviti!

torek, 12. junij 2012

Franja

Kot sem napovedala že v prejšnji objavi, je bila čez vikend na sporedu Franja.

Najprej sem jo neplanirano doživela v petek, ko me je spravila ob živce, ko nisem mogla čez cesto iz BTC-ja v Nove Jarše. Cesta zaprta od štrih do devetih, brez planiranih prehodov čez cesto. Komaj smo se pogodili z redarsko službo, da so nas vendarle postopoma spuščali čez. Grrr tedna.

V soboto je bilo vreme preslabo, da bi se odpravili od doma.
V nedeljo, pa sva midva z Davidom pustila mulce doma in naložila kolesa na avto.

Na štartu je bilo videti, kot da nas bo med potjo pralo, bolj kot se je bližal štart, lepše vreme se je kazalo. Na koncu koncev pa sem pridobila čudovite modne dodatke. Črte čez roke in črte čez noge. Lovely. Pa še hotela sem se namazati, pa so mi rekli: "Šliš bajhn, u temu vreminu pa ris nima smisla. Edin kar bu daž libi tiku s tebe". Pa se nisem.

Kaj naj še povem:
Franja je bila super. Možek mi ni pobegnil ampak me je celo pot lepo vlekel naprej in mi držal primeren tempo. Do Brezovice, dokler je bila dirka zaprta sva bila še povsem v ospredju (beri: videla sva motorje sto do sto petdeset metrov pred sabo, vmes pa nepregledan množica kolesarjev).
Ko se je dirka sprostila se je hitro povečala hitrost in morala sva pustiti, da so nama hitrejši ušli naprej, midva pa sva nadaljevala v svojem (mojem) tempu naprej proti Horjulu. Ko se je začel klanec proti Lučinam se je začelo tudi sončno vreme in klanec je bil kar dolg. Proti vrhu se je David malce "naslonil" name, in s tem pripomogel k višji hitrosti proti vrhu.

Na vrhu prvi postanek, malica, juhica, piškoti, pomaranče, na novo napolnjeni bidoni. Nato pa kar hitro v spust proti Gorenji vasi. Tam se je začel pravi užitek. Prvič v življenju sem se peljala v veliki grupi kolesarjev in proti Škofji Loki je neslo kar samo. Malce me je bilo strah padca, ampak sem se poskušala držati navodil in držala čim krajšo razdaljo. Padcev je bilo letos menda kar veliko in tudi mi smo videli kolesarje z živorožnatimi odrgninami na kolenih. Ajsa. Na srečo je šla naša skupinica brez težav naprej.

Ker v Škofji Loki nisva bila še nič utrujena, sva se odločila, da se ne ustaviva na okrepčevalni postaji ampak sva šibala naprej. Žal se je večina iz naše skupine ustavila in nas je le nekaj redkih posameznikov nadaljevalo pot, tako da smo morali kar sami rezati veter (ne jaz, jaz sem se celo pot šlepala. ;)). Tu je David precej resno zastavil lovljenje skupine pred nami in do Zbilja sem kar precej trpela, da sem ga sploh lovila. Potem sem se pa malce zbunila in sva pot nadaljevala počasneje. Ko smo nekaj kolesarjev dohiteli, nekaj jih je dohitelo nas, smo spet precej hitro nadaljevali do Tacna.

V Tacnu sva se le na hitro ustavila, nekaj popila, malo pomaranče in piškot in nadaljevala pot, še zadnjih 10 km do cilja. V tem trenutku so naju dohiteli še štirje Kolektorjevi kolesarji in skupaj smo nadaljevali pot proti cilju. Za konec nas je za Bežigradom še malce oviral močan veter v prsa, pri Žalah pa smo že zavohali cilj in zašibali proti koncu. Cilj smo prečkali kot pravi zmagovalci. In kar se mene tiče, sem itak zmagala. Še nikoli se nisem tako dolgo tako hitro vozila. Povprečna hitrost je bila 28 km/h, čas vožnje 3h in 43 m. Uradni čas, od letečega cilja na Brezovici pa 3h in 16 m. Od žensk sem se uvrstila na 96 mesto, v svoji kategoriji  pa na 15 mesto. V obeh primerih nad polovico, kar se mi do sedaj ni zgodilo še na nobenem maratonu. Od Kolektorjevih punc sem bila celo druga.

Odlična izkušnja prav zares. Hvala vsem fantom za pomoč, brez vas mi ne bi uspelo!



sobota, 9. junij 2012

Tekaški dnevnik

Naporen teden je za mano. Po dolgem času so me spet noge krepko bolele. Pretiravala itak.

Šlo je pa takole:

V nedeljo je bil na Gorah tek na Gore. In glede na to, da je to, tako za rečt, pred domačim pragom, sem se odločila, da se udeležim. Nina me je samo postrani gledala, če nisem malce nora. Ker to je pa iber naporno. Ah, kje.. kaj pa je teh šest kilometrčkov. Pa tudi če je sto metrov višinske razlike in dva kroga, saj če ne moreš pa hodiš. To bom pa že. Zvabim še Anito.

In res. V nedeljo se dobimo. Vsaka s konkretno dozo navijačev. Malce čudno je pa bilo. Vsi ostali tekmovalci so bili tako nenavadno tekmovalno nastrojeni. Vsi so imeli klube. Ah važno, da preživiva.

Štart, tempo tak, da so nam samo izginili izpred oči. Midve pa še dve drugi punci zaostanemo. Prvi klanec še ni bil tako hud, tudi navzdol je šlo lepo. Potem pa strm spust, dolg skoraj kilometer in nato ravno tako strmo navzgor še en kilometer. Na spustu sem ugotovila, da navzdol pa ne znam teč. Še tečem ne, le bremzam. Vse kar sem prehitela prej, me prehitijo na spustu. V klancu poskušam prehiteti nazaj, ampak mi pobere moči v trenutku. Saj smo vse hodile, ampak jaz sem hodila najbolj počasi.
Ko pridem do vrha se odločam med možnostmi
- umrem kar takoj?
- odstopim?
- nadaljujem?

Trmasta kakor sem, seveda nadaljujem. Ampak tokrat počasneje. V začetku drugega kroga me že prehitevajo najhitrejši fantje, ki so že v tretjem krogu. Potem spet spust in spet v klanec. Tokrat je šlo lažje in s težavo ohranim predzadnje mesto.

Moj moto tokratnega tekmovanja: Letos sem šla za preživeti, naslednje leto pa za prehiteti. :)

V ponedeljek je bilo grozno. Na prvem sestanku nazaj v službi, medeve za Anito pa kripl bataljon.
Ampak izkušnja je bila dobra. Izvedela sem, da se moram navaditi tekati navzdol in da mi včasih tudi na treningu kak klanec ne bi škodil. Fajn. Zanimiva izkušnja.

In boleče noge sploh niso tako slaba stvar. Vsaj veš, da si nekaj naredil.




V torek sem šla samo na kratko noge malce ogreti, da so potem manj bolele.

V četrtek pa sem naredila en, precej naporen, intervalni trening po navodilih iz revije Tek Plus.

Tri km za ogrevanje, nato 6 krat po 400 m, s časom 1:52 in nato hoja, dokler se utrip ni spustil pod 120. Začuda sem tempo precej brez težav zdržala. Še rahlo višji je bil.



Tudi fajn.

V soboto in nedeljo nadaljujemo s športom. V soboto družinska Franja, v nedeljo pa greva z Davidom na mali maraton. Glede na to, da imam v nogah vsega skupaj 80 km letos, me kar srbi. Predvsem vrat in to, kako bom držala glavo pokonci in kako bo s kolenom.

Poročam. Itak.

četrtek, 7. junij 2012

Kajak

Stric Tine se je lani navdušil nad kajakom.
Zdaj pa se trudi, da bi navdušil še vse ostale člane družine. 
Zato je v nedeljo naložil fante v avto in so šli v Belo testirat vodo.
"Ta mičkeni" so bili navdušeni. Ta veliki pa še čakamo, da pridemo na vrsto.

Jaz pa si sicer že od nekdaj želim veslati čoln, kot ga vozita Čop in Špik.
Me lahko kdo nauči tega?





ponedeljek, 4. junij 2012

Ljubljana je bulana...

Preteklo soboto smo preživeli v Mini teatru. Izkoristili smo karte, ki jih je Enej dobil še za rojstni dan. Pegamova mamica ima tako dobre ideje. Sicer nismo gledali Zvezdice zaspanke ampak Pekarno Mišmaš. Luštna zadevica. Vsi štirje smo sedeli kot prikovani čez celotno predstavo.

Vir

Kot se spodobi, smo šli nato še na sprehod po stari Ljubljani, na pico v Ljubljanski dvor. Potem pa hitro domov, pozdravit stare znance. Janja, res smo bili veseli, da smo vas videli. Hvala, da ste si vzeli čas tudi za nas in da smo lahko spoznali vajino čudovito Sabrino.















sobota, 2. junij 2012

Back at work

Malce težko dojemam, ampak res je. Leto je naokoli in prvi delavni dan je za mano.

In čeprav sem imela v preteklem tednu malce krize in sem bila slabe volje prav notri, globoko v sebi, sem se v tem tednu sprijaznila in normalno preživela še zadnjih nekaj brezskrbnih dni. Neobremenjena z mesečnimi plani, papirologijo in urniki. Z Renejem sva se cele dneve crkljala, hodila na sprehode in kavice, še Enej je hodil prej iz vrtca. Za kupe umazanega perila se nisva menila in sva jim kar lepo pustila, naj se nabirajo.  Tudi umazana okna in tla sva ignorirala. Še kuhala sva bolj na hitro.

V četrtek zvečer me je sicer spet malce zvilo in sem potočila celo nekaj solzic. Glede na to, da še ne stoji in ne hodi, mi je hudo naredila misel, da čisto možno ne bom jaz tista, ki bom opazovala njegove prve korake. Še zdaj se spomnim, kako hudo mi je bilo, ko me je mama poklicala, da se Enej vozi po igrišču brez pomožnih koleščk.

Ampak kaj č'mo, takšno je življenje in če ne bo hujšega, nimam pravice jamrat.


V glavnem... če razmišljate o zavarovanju, če ga že imate, pa rabite dodatne informacije, ali pomoč pri urejanju česarkoli v zvezi z zavarovanjem. Javite se. Spet sem vam na voljo.