Tekaški dnevnik

Tokrat smo bile pa pridne.

Že v ponedeljek sva si s Patricijo privoščile umirjen tek po Rakah.
V torek pa sem se pridružila Tini in Saši na enaindvajsetki. Ker je ponoči Reneju izrasel že osmi zobek, sva precej slabo spala in sem bila grozno utrujena. Ampak nisem se vdala in sem se vseeno odpravila od doma. In na moje začudenje precej brez težav zmogla celo progo. Sicer z dokaj počasnim tempom ampak je bilo soparno in s precej klanci.

Pa veliko srečo smo imele. Le dobrih petnajst minut po koncu teka se je usulo kot iz škafa. Še toča je padala, da je bilo videti kot da bi snežilo.

Bravo me! Tina, Saša, pa še kdaj. :)