sreda, 30. maj 2012

Tekaški dnevnik

Tokrat smo bile pa pridne.

Že v ponedeljek sva si s Patricijo privoščile umirjen tek po Rakah.
V torek pa sem se pridružila Tini in Saši na enaindvajsetki. Ker je ponoči Reneju izrasel že osmi zobek, sva precej slabo spala in sem bila grozno utrujena. Ampak nisem se vdala in sem se vseeno odpravila od doma. In na moje začudenje precej brez težav zmogla celo progo. Sicer z dokaj počasnim tempom ampak je bilo soparno in s precej klanci.

Pa veliko srečo smo imele. Le dobrih petnajst minut po koncu teka se je usulo kot iz škafa. Še toča je padala, da je bilo videti kot da bi snežilo.

Bravo me! Tina, Saša, pa še kdaj. :)

nedelja, 27. maj 2012

Spomin na prvi maj

Tudi z objav na blogu je mogoče hitro opaziti, da se dnevi daljšajo in so večeri krajši in krajši.
Tako le s težavo "vijugam" med pripravami za spanje, blogom, fotkami, tekom, kvačkanjem, branjem in še kaj bi se našlo, kar sem pozimi brez težav stlačila v včerne ure.

Šele danes mi je uspelo pregledati fotke, ki smo jih napravili med prvomajskim obiskom Arboretuma.

Čeprav smo imeli za prvi maj v planu krajše počitnice na Dunaju, se nam to ni izšlo. Vseeno pa smo preživeli prav prijeten teden. (Če odmislimo dele dneva, ko smo mačku tlačili antibiotike po grlu.)

In prvi maj je bil še posebej lep. Dopoldne smo preživeli v prijetni družbi, v senci sanjsko lepe hišice, popoldne pa smo, kot že rečeno, preživeli v Arboretumu, ki je ena najlepših foto kulis. Zato je prebijanje skozi vse nastale fotke prav mukotrpno delo, ki sem ga bolj napol opravila. Samo, da sem se končno le prebila skoznje.

Tole imamo za pokazat.






















Tekaški dnevnik

Spet na kolo. Do Stopnika. Ni bilo prav veliko časa, drugače bi šla še kak kilometer dalje.
ampak nič hudega, da nisva šla. Že tako sva bila na koncu UNIČENA.

Zvečer sva imela že organizirano varstvo na domu, varuh je bil že pri nas, ko sva midva ugotovila, da ni energije nič. Namesto na koncert Putrovk, sva šla spat. Ob pol desetih zvečer. Kaj takega se pri nas skoraj ne zgodi.

Zadnje čase nisem najbolj pridna. Več kot dvakrat v enem tednu mi že dolgo ni uspelo iti. Se bom morala malce bolj potruditi.

sreda, 23. maj 2012

Mali diktator

Jutri bo dečko star že enajst mesecev in spet je čas za malce statistike.

V zadnjem tednu se je Rene razvil v malega gospodiča z močno voljo.
Pri mizi samo sedi in kaže ter zraven glasno vpije nekaj, kar malce spominja na "NEEEJ" in pomeni "to hočem!"

Hkrati se je začel bati nenadnih zvokov in zažene grozno paniko in dobi pospeške, ko nekdo pozvoni pri vratih, kdo zavpije takoj prihiti k meni ali Davidu in pleza po nogi. A na noge se še ne dvigne. Zdaj se dvigne na kolena.

Duda? Dude ni. Mama je duda. Če hočem karkoli drugega približati njegovim ustecem, dobi le to raketni pogon in leti čez pol sobe. Rene pa v jok, kaj jok, dretje najhujše vrste. Ni pogajanja.

Ker se zaključek porodniškega dopusta bliža s svetlobno hitrostjo, verjetno čuti tudi moj nemir, ki ga kaže s strahom ob ločitvi od mene in jokom vsakič, ko ga predam v druge roke. Ja. z nekaj dnevi dopusta, je pred nama le še dober teden (kao) brezskrbnega druženja.

Pridelal je že sedmi zob, ter prvo buško. Le to je dobil ko je hotel kar sam sestopiti s kavča in ni opazil, da sestopa v globino, danes  je dobil še prvo krvavečo ranico, ko se je povsem nedolžno prekucnil in si (res rahlo) prebil ustnico.



torek, 22. maj 2012

Tekaški dnevnik

Tokrat smo združili kolo in tek.

Enkrat je bil Enej na kolesu in me je preganjal,
drugič sem šla s kolesom v Idrijo, odtekla 15 km in s kolesom nazaj. Malo so me pa bolele noge naslednji dan. :)



Danes bi si morala privoščiti ene intervalčke, ampak me čisto nič ne vleče ven. Bomo videli, če mi bo uspelo zbrati dovolj energije do večera.


Update:
Uspelo je. Čisto zadnja sem bila na progi, nič čudnega, saj je bila že skoraj tema.
Palček Smuk ni bil prav uspešen pri rezanju megle, in je tudi Garmin imel precej težav pri iskanju povezave s satelitom, zato ne gledat razdalji. Končno sem jaz popravila na približno tako, kot pričakujem, da sem jo pretekla.

Tekla sem intervale. 3 minute za ogrevanje, nato pa so si sledili hitri krogi in počasni. 5 -2, 4 - 2, 3 - 2, 2 - 2, 1 - 2.








petek, 18. maj 2012

Rdeče češnje rada jem...



Z Enejem sva imela v četrtek na sistematskem pregledu pri petih letih.

18,8 kg in 110 cm.
Mulc ima oko sokolovo in ušesa kot netopir. Ostalo vse bp.

Vrtnar

Nekdo mora posrbeti, da bo veliko zelenjave na naših krožnikih. Hvala Enej in staramama. :)







sreda, 16. maj 2012

Od fantina do pobalina v parih potezah...

.... brrr je zapela mašinca v mojih rokah.
Šopi las so padali in padali.

Od rojstnega dne naprej ima cele popoldneve čelado na glavi. Kolo, rolka, rolerji, skiro. Vedno je nekaj in v vročini kot je bila, mu je kar teklo od glave. Dobesedno. Zvečer ni bilo suhega laska na glavi.
In ker je naša frizerka na porodniški, sem v akcijo stopila kar sama. :)




ponedeljek, 14. maj 2012

Poslastica dneva Pineapple upside down cake (ananasova zvrnjenka?)

Nedelja je bil dan za sladkanje in crkljanje.

Najprej za zajtrk french toast z robidovim prelivom. Njamsi.

In ker so se nam po kosilu napovedali obiski, sem spekla še Pineapple upside down cake, ki sem mi je zaguštala že pred časom, ko jo je "ta oranžna" razočarana gospodinja učila peči Evo Longorijo. Spekla sem jo po tem receptu, a nisem bila navdušena. Videla sem potencial, ampak je bilo presladko in premastno za moj okus.

Ker je danes praznovala Monika, sem izkoristila priliko, da recept še enkrat preizkusim oziroma ga obdelam po svoje.

Tako sem naredila:

Kupila sem veliko konzervo ananasa. Ananas sem razporedila v, z peki papirjem, obloženi tortni model. Kar je ostalo sem seveda počopala sproti. Kompot sem shranila, ker sem ga rabila za biskvit.

V ponvi sem segrela 100 ml sladkorja in četrt kocke masla in dodala še par žlic kompota in žlico medu.
Ko se je sladkor stopil, sem to polila po ananasu v modelu.

Za biskvit sem v posodi zmešala še četrt kocke zmehčanega masla, 100 ml (1/2 cup) belega sladkorja in 100 ml rjavega sladkorja. Dobro zmešala z mikserjem. Nato sem dodala dve jajci, spet premešala.
Dodala še 300 ml namenske moke, ščepec solnega cveta, pol vrečkice pecilnega praška in spet dobro premešala. Tako nastane kar suha zmes, ki sem ji nato dodajala nekaj kapljic eko-bio vanilinega ekstrakta ter tekočino (torej preostali ananasov kompot in še malo mleka) dokler ni postala ravno prav gladka in malce tekoča.

Pekla sem jo cca 45 - 50 minut na 180°C.

Tokrat si upam neskromno priznati, da je preobrazba uspela in je bila torta odlična. Tako odlična, da me ima, da bi jo jutri naredila kar še enkrat. Pridete na degustacijo? ;)


Mulc

Naš Rene je taprav mulc.

Vse kar ga zanima so žoga, avto in razne naprave.

Sicer pa je v petek dobil še dva nova zobka, s svojim presedanjem pa pokrije že celo stanovanje.




nedelja, 13. maj 2012

Kolesarski izlet

Glede na to, da me je David prijavil na mali Maraton Franja, mi skoraj ne preostane drugega, kot da malce sedem tudi na kolo.

Testno vožnjo sva najprej opravila z Enejem v petek, ko sva se najprej zakljukana popeljala do Kanomlje. In ker ni bilo veliko prometa, sem mu čez čas dovolila, da se je malce popeljal tudi sam. Prvič samostojno na cesti.

Uf, to pa je bila adrenalinska vožnja zame.
Saj večino časa, se je čisto lepo peljal, a nenehno sem ga morala opozarjati. Ne glej naokoli, vozi pri robu ceste, ne vijugaj, malce bolj hitro, bolj počasi... in čisto nič drugega nisem mogla, kot gledati in upati, na najbolje.

Navzgor se je vlekel tako počasi, da so naju pešci skoraj prehitevali in od zijanja naokoli se je enkrat zaletel v škarpo ob cesti. Začuda je navkljub krvaveči ranici uspel kolesariti naprej. No nazaj grede je bila zgodba drugačna. Ker gre čisto malo navzdol je šlo seveda kar samo in je bil cel žur. Jaz pa vsa na trnih, na eni strani grapa, na drugi strani pa ne veš, kdaj bo pridrvel kak avto. Ni to zame. Ta proga ni dobra, bo treba najti kako bolj ravninsko.

V soboto, pa sva z Davidom mulce oddala v varstvo in se skupaj podala na malce daljši kolesarski izlet. Ko sem na kolo privila števec, se mi je prikazal rezultat še iz pred-pred-lanskega Maratona Franja. Šest ur, petdeset minut, 156 km. Takrat sem se nazadnje toliko resno peljala s kolesom, da se mi je zdelo vredno našraufati števec.

V glavnem fajn je bilo. Kondicija od teka se očitno pozna tudi na kolesu, saj sem precej težavno progo precej enostavno premagovala. Le desno koleno me v klancih že kar zoprno bolelo. Še dobro, da je bolečina popustila takoj ko se je klanec naglihau. Pa vrat, ta me je na koncu že tako pekel, da nisem vedela ali bom glavo kar nekje med potjo odvrgla z ramen. Tudi to, da je bilo super, da sva bila enkrat spet sama skupaj. Upam, da kmalu ponoviva.

petek, 11. maj 2012

Tekaški dnevnik - štih proba

Prišel je čas, ko sem morala počasi začeti razmišljati o ločitvi od mojih predragih Najkic, ki, čeprav na zunaj izgledajo še čisto lepe, preprosto niso več kos svoji nalogi. To sem čutila tako na kolenih kot na gležnjih, pa tudi desna peta je bila znotraj tako obrabljena, da sem si morala peto pred vsakim tekom zaščititi z fljaštrom, da me niso ožulili.

Tako sem pred kratkim prav grdo zlorabila nekega fanta v Thomas sportu, da mi je razkazal tekaške modele copat, kjer sem izbrala najprimernejše. Nato pa mi jih je prijazna Barbara prinesla direkt iz velikega japka. Barbara hvala še enkrat!



Ker sem si izbrala Asicsov model za bosi teg, oziroma nek vmesni model, ki menda navaja nogo na bosi tek, sem seveda morala najprej na štih progo, da vidim kako se to obnese. Ker je dobil nove superge tudi Enej je šel z menoj. Žal njegovi očitno niso najboljši, saj je fant že po sto metrih cmaknu in si opraskal dlan. Ravno toliko, da se je pokazala kri. To pa seveda zahteva takojšnjo intervencijo, konec teka. Flajštr,  nujno! Tako nujno, da sva razdevičila prvo pomoč v avtu.

Mimogrede, avtomobilska prva pomoč je obupna. Vse je belo z zelenimi napisi, povsem nepregledno. Kako bi se znašla v resni nesreči mi ni jasno. Ne vem, je taka samo moja, al so vse take?
Se vam je kdaj sanjalo, da vas nekdo lovi, pa nikakor ne morete vtipkati številke 113? No tej nočni mori se zdaj komot pridruži še nočna mora, ko si udeležen v  prometni nesreči, pa ne najdeš povoja. Komot.

V glavne. S to štih probo ni bilo nič. Odšla sva domov.

Copate sem potem obula šele ob devetih zvečer, ko sta fanta končno obupala in zaspala. Zato sem šla samo komaj kaj več kot dvakrat okoli Fare.

Začetek je bil povsem običjen. Po prvem kilometru pa sem se šele zavedla, da dejansko tečem drugače. Bolj blazinicah. Prav zanimivo, ker občutek pri teku ni nič drugačen v resnici je pa povsem drugačen. Menda se skrajša korak in poveča frekvenca teka. Ob koncu teka sem res čutila tudi mišice v stopalu, ki morajo v dopatih za bosi tek delati, v običajnih pa ne.

Danes je občutek povsem normalen. Mislim, da sem dobro izbrala.




torek, 8. maj 2012

Še eno praznovanje

Enej je pred prazniki, malce z zamudo, dočakal "glavno" praznovanje. Tistega s prijateljčki.

Dobili smo se na najlepši jasi na svetu.
Šotor, milni mehurčki, loparji, žoge, nekaj prigrizkov in torta.

Torta pa tudi letos ni imela sreče.
Le, da je bilo letos prav zabavno. Ves čas smo jo skrivali v senci, na klopci pod smreko.
 In ravno ko sem jo šla iskat, da jo bomo razrezali, srečam tam spodaj Tijo in Mariso.
"Midvi pa na torta paziva", pravi Tija.
V tem trenutku pa se Marisa usede na klopco, torto pa kar katapultira v zrak in pristane na tleh kak meter stran. Na namazani strani, jasno.

Ker je bila čokoladna, se je ji je to le malce poznalo. Kako smetanovo bi verjetno lahko kar z žico nakladali. :)