torek, 29. marec 2011

Berem... Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni

Na to knjigo sem slučajno naletela v knjižnici in me je tako navdušila, da vam jo moram predstaviti in ponuditi v branje. Predvsem za tiste, ki se ukvarjate z marketingom, bi morala biti obvezno branje.



Dan Ariely v knigi raziskuje, kot pravi: trapaste, nemne, nenavadne, zabavne in včasih nevarne napake, ki jih delamo vsi, v upanju, da moramo le razumeti svoje nerazmne muhe, pa se bomo lahko naučili sprejemati boljše odločitve.

Ukvarja se s področjem vedenjske ekonomije, kjer je te naše muhe sprejel kot temeljni element človeškega vedenja. V knjigi so na zanimiv in zabaven način opisane raziskave, ki jih je povečini izvajal na svojih študentih, na univerzi MIT, da bi razumel človeško obnašanje.

Predvsem se sprašuje, zakaj ljudje na splošno, ne razmišljajo(mo) logično: zakaj se pretirano navdušimo če je nekaj brezplačno, kako na naše odločitve vplivajo čustva, zakaj in koliko goljfamo,..

Dan objavlja izsledke svojih raziskav tudi na svoji spletni strani www.danariely.com.

Priporočam!

Za apetizer:
Iz 12 poglavja, KONTEKST ZNAČAJA, 2 DEL, Zakaj smo bolj pošteni, ko imamo opravka z gotovino (str. 198)

      Več študentskih domov na MIT-u ima skupne prostore, v katerih so hladilniki, ki jih lahko uporabljajo študentje v bližnjih sobah. Nekega dopoldneva sem se okoli enajstih, ko je bila večina študentov na predavanjih, vtihotapil v dom in nadstropje za nadstropjem poiskal skupne hladilnike.
     Kadar sem zagledal skupni hladilnik, sem se mu počasi približal, se previdno ozrl naokoli, odprl vrata in vanj vtaknil šest pločevink kokakole, nato pa odhitel proč. Na varni razdalji sem se ustavil in zapisal, kdaj in v katerem hladilniku sem pustil kokakolo.
     V naslednjih nekaj dneh sem se vračal pogledat, kako je s pločevinkami. Vodil sem dnevnik, v katerega sem podrobno zapisoval, koliko jih je še v hladilniku. Kot si lahko predstavljate, razpolovni čas kokakole v študentskem dom ni prav dolg. Vse so izginile v 72 urah. Vendar v hladilnikih nisem vedno pustil kokakole. V nekatere sem nastavil krožniček, na katerem je ležalo šest dolarskih bankovcev. Ali je denar izginil hitreje kot kokakola? //
    Izkazalo se je, da tudi študentje na MIT-u gledajo drugače na jemanje gotovine. Kot sem omenil, so pločevinke kokakole hitro izginile: pošle so v 72 urah. Toda kako drugače je bilo z denarjem! Krožniki z dolarskimi bankovci so ostali nedotaknjeni 72 ur, dokler jih nisem odstranil iz hladilnikov.

četrtek, 24. marec 2011

Dopust

Po dolgotrajnem razmišljanju sem se vendarle odločila.
Z Enejem se bova nekaj časa pred prihodom dojenčka in čez poletje crkljala doma.

Kar nekaj časa sem risala pluse in minuse in na koncu ugotovila, da plusi vendarle premagajo in ga izpisala iz vrtca. Saj je rad v vrtcu, ampak če ga vprašamo ali je raje doma ali v vrtcu se vedno odloči za doma in vsak petek sprašuje, kako dologo mu ne bo treba v vrtec. Mogoče temu botruje to, da hodi v skupino, kjer je velika večina otrok precej starejših od njega. Saj se veliko naučijo, ampak prepričana sem, da ne bova zamudila toliko kolikor nama bo prihranjeno.

Kar sem ugotovila že takoj prvi teden pa je, koliko stvari, ki so se včasih zdele samoumevne, se bova morala ponovno naučiti. Predvsem redu. Med vikendi kakega posebnega redu nimamo, ker smo bolj vandrovci. Čez teden pa ga bova kar rabila, drgače bom do poletja že vsa siva. In samostojnosti. Zdaj ko je hodil v vrtec, se je kar pogosto zgodilo, da sem mu pomagala pri oblačenju, če sva hotela biti kolikor toliko pravi čas gor. Če sem morala potem direkt še na kak sestanek, se mi je pa sploh vedno mudilo in sem popustila. Zdajle pa se moramo pripraviti na obdobje, ko bomo oblačili dojenčka, Enej bo moral pa to obvladati že sam. Sej, da ne bo pomote, obvlada že, ampak zakaj bi, če se lahko temu izogne?

V glavnem, prejšnji teden je bila najina prednostna naloga ravno jutranje samostojno oblačenje. Prvi dan je trajalo več ur. Medtem ko sem si pulila lase se je ta čas počasi skrajševal, zdaj po enem tednu treninga pa je fante že prej oblečen kot jaz. Juhej. Ena nič za naju.

Prav fino se bova/bomo imeli.

Planinci

Ko smo že obupali nad soncem, se je le pokazalo in pogrelo tudi to našo mrzlo kotlino.
Takoj ko je posijalo, smo prilezli na plano in si zaželeli predihati ta zakrknjena pljuča, ki so celo zimo lenarila.

Prvi poskus je bolj po srečnem naključju prerasel iz sprehoda v pohod. V zimski pohod na Blegoš, če smo natančni.

Pot je bila spodaj še precej ledena, proti vrh pa je bila pot še povsem zasnežena, zrak pa prav po zimsko mrzel. Enej je  bil še posebej vesel Ajine družbe in v tekmovalnem duhu smo hitro prilezli do vrha.
Po dobri uri in pol hoje smo končno pred seboj zagledali kočo in bili smo je zelo veseli, saj nas je, hoji navkljub, že pošteno zeblo.

Ker so štampiljke zakon, smo Eneju priskrbeli tudi knjižico Pionir planinec. In takoj naslednji dan tudi planinske čevlje (ki z štampiljkami nimajo nobene veze, imajo pa veze z nabiranjem le-teh).




Že takoj naslednji teden, na sončno pustno soboto, smo se spet podali v hribe. Tokrat smo šli na Hleviše. Dan čudovito topel, pot pa vseeno zasnežena.

 V koči na Hlevišah smo si privoščili čudovito kosilo, na poti nazaj pa smo predvsem občutovali markacije.




ponedeljek, 21. marec 2011

Kolesarjenje

Sezona kolesarjenja je odprta. Že en teden pred pomladjo smo jo štartali.
Vožnje brez koleščkov naš kolesar ni pozabil. Ne samo to, povsem suvereno je zajahal Erikovega Kawasakija, 16 colsko mrcino, ki šiba bistveno hitreje kot lanski 12 colnik. Problem je le, da težko doseže tla, bremz pa sploh ne. Mogoče bo treba najprej na sonce, da se fantin malce potegne.

Pa tudi če se, bo treba nekaj natjti neko rešitev. Midva ga peške ne moreva več loviti, s kolesom na cesto pa še ne moremo. Mogoče bo tole prava rešitev: Trailgator

petek, 11. marec 2011

Kaznovanje

Kot je v prejšnjem postu ugotovila že Lesička, se trudim Eneja vzgajati z ničelno toleranco do nasilja. S tem pa je kot vedno treba začeti pri sebi. In čeprav se udarec po riti včasih zazdi še edina in zadnja rešitev, ko te mali ne neha in ne neha "provocirati" se vedno zadržim. Mogoče ga včasih nekoliko bolj na grobo položim v posteljo, posedem v avto ali potegnem k sebi, a mi je vedno žal. Zakaj, če je vendar tako nevzdržno nagajiv?

Zato, ker če potem za trenutek predahnem in premislim sam potek dogodkov, sem čisto vedno jaz tista, ki sem nezavedno tako obnašanje vzpodbudila, ga nisem vnaprej poskušala preprečiti ipd.

Primer: na vsake kvatre gremo vsi skupaj v kak šoping center, torej Eneju neznan prostor, ki zahteva svoja pravila obnašanja. Torej držanje za roke, hoja ob meni, ne se oddaljevati, skrivati se med štenderji in vse tisto, kar je za takega malčka zanimivo. Moja navodila pa so: bodi priden. Ja halooo, kako pa naj otrok ve, kaj vse to pomeni? Če pa mu dam jasna navodila, kaj v "priden" spada in po možnosti že vnaprej določim kazen za neupoštevanje navodil in nagrado za upoštevanje? Ne boste verjeli, potem se pa lahko nekaj časa (večalmajn) brez težav sprehavava po trgovinah. In ne, ni dovolj, da mu enkrat poveš, potem pa pričakuješ, da bo čez tri mesece še vedno vedel kakšna navodila sem mu dala prvič.

Tako, da dragi starši, razmišljajte, mečite jih na finto in ne cmokajte jih po riti, pa si potem mislite, da ste friki, ker niste. Tisti, ki vas gledamo, si vedno mislimo svoje in enkrat bo nekdo poklical socialno.

četrtek, 10. marec 2011

K'r niki

Ma, Milka Daim, no.. če bom morala zarad tebe sam še enkrat vstat iz kavča in se sprehodit do kuhinje, te bom za kazen čist celo pojedla. Pazi se ti mene!

sreda, 9. marec 2011

Rrrriba, rrrraca, rrrrak

No pa smo ga dočakali. Rrrrr, pa še č, ž in š.
Vse naenkrat.

Prav zanimivo je bilo. Prejšnji teden smo imeli v vrtcu predavanje logopedinje, ki nam je nanizala nekaj vaj za pravilno izgovorjavo. Kar zanimivo in povsem enostavno. Vaje pred ogledalom, tako enostavna ideja, da mi ni jasno, kako h... nisem mogla na to pomisliti sama. Jasno je da otroci še ne poznajo svojega telesa tako dobro, da bi na slepo vedeli kako imajo nastavljena usta.

Par dni vaje doma in par dni vaje v vrtcu (očitno sta naši zlati vzgojiteljici vadbo resno zastavili) in voila...