sobota, 31. december 2011

Natakar, še eno rundo prosim. Prav tako, kot je bila ta.

Pa naj mi bog, energije vesolja ali kdor koli je že odgovoren za naša življenja ne zameri, da o njem govorim kot o natakarju.

Letošnje leto nam je bilo res naklonjeno.

Bili smo zdravi, dobili smo Reneja, imeli smo se radi (ampak ker nas je več, je to veliko več ljubezni).
Položnice smo plačevali pravočasno, avto se nam je samo enkrat pokvaril, pa še tisto točno pred delavnico.  Veliko smo se družili, veliko igrali, veliko šporatali, malce premalo dopustovali, dežnika skoraj da nismo rabili, smejali smo se, razbijali krožnike (a ne naše), razbijali kozarce (naše), spoznavali smo nove ljudi. Jokali le ob nesrečah drugih. Našli smo košček raja na zemlji, ki bo kmalu naš (če bo le šlo vse po sreči).

Ja, kar še eno tako bi! Zase, za nas in za vas. Za vse! Srečno in zdravo 2012 vam želimo!

Pa lepo praznovanje danes. Jaz bom plesala. Pa čeprav v copatih in čisto potiho.


sreda, 28. december 2011

Moja domača darila


Takole izgledajo moja domača darila. Bolj natančno, tako je izgledala prva runda mandljev. Po tisti sem spražila še dve dvojni rundi. Pri tej prvi sem dala premalo vanilije in cimeta, ker sem z vanilinim ekstraktom delala prvič in nisem vedela kako močan je, cimeta pa se mi je tudi zdelo preveč. Pa so bili nekoliko medli. naslednjih rundah sem se recepta držala točno in mandlji so bili nadodlični. Kar se mene tiče, recept leta. Mmmm-mmm. Zdaj sem v naši sadje-zelenjavi trgovinici že izpraznila zaloge in v zadnji rundi sem pražila že lešnike in oluščene mandlje. Pa niso tako popolni.

Moje darilo tistim bolj oddaljenim bralcem, ki mandljev ne boste dobili, je recept zanje. Klik.

Drugi del darilca pa so pikantni praženi arašidi. Tu pa imam težave s sestavinami. Sicer so odlični, a nikakor nočejo biti dovolj pikantni. Še bom poskušala. Recept za te: Klik.






















petek, 23. december 2011

Pol leta

Še ena tistih objav, ko ne morem verjeti, kako čas beži.

Danes je že pol leta odkar smo prvič pocrkljali našega Reneja. Malega šrtukelčka, ki je samo jedel in spal. Zdaj je pa že cel fantek, tak, ki ga zanimajo avtomobilčki in telefoni, ki se nadvse zabava, ko okoli njega skače njegov starejši bratec, in z največjim navdušenjem opazuje sebe v ogledalu.

V nasprotju z Enejem, ki je pogosto zaspal kar v dnevni sobi na svoji igralni podlogi, rabi Rene svoj mir in red. Spi samo v avtu, vozičku in v postelji. Če zvečer ob osmih še ni v postelji začne od utrujenosti vpiti in jokati, kot bi ga zvijali najhujši krči. Če ob osmih spi, spi najprej do polnoči - enih, ko zahteva malico in potem do jutra. Zjutraj vstajava med osmo in deveto.

Prav tako kot Enej, je tudi Rene en velik pocrton, ki svet najraje opazuje iz varnega naročja svojih staršev. In včasih ko naj bi spal, ga vidim, kako me opazuje. Ko vidi, da ga gledam, mirno zapre oči in zaspi.

Z njegovim zdravjem nimamo skrbi. Še največ skrbi nam je napravil takoj v porodnišnici, ko je z zlatenico podaljšal naše bivanje tam in s svojimi ušeski, ki se niso in niso hotela odzivati na slušni test. Desno smo na koncu le stestirali in je bp., levega pa bomo morali testirati še enkrat januarja. Ampak prepričana sem, da je vse ok. tudi s tem.

In ker je zdrav in, do pred kratkim, ko je začel jesti kašice, izključno dojen, je tudi velik in težek. Koliko točno bomo izvedeli po novem letu. Za zdaj vam lahko samo povem, da so mu oblačila, ki so namenjena za otroke od 6-9 mesecev, povečini že premajhna.


S to dudo mi je tako simpatičen. Spominja me na Maggie Simpson.

četrtek, 22. december 2011

Še ena kapa

Tokrat z avtom, da paše zraven kombinezona.

Tokrat je šlo hitreje in lažje, pa še volna je bila debelejša in je tudi toplejša kapa.

Mogoče mi je ta še bolj všeč kot tista s sovico. Predvsem zaradi barv.

Je pa revež poziral kar v postelji, saj ga malce kuha vročina. Upam, da so samo zobki ali kaj podobnega kratkotrajnega in da bova samo današnji sončni dan preživela za štirimi stenami.



Smrekica

Letos je čast za postavljanje novoletne jelke pripadla Eneju.
Bravo Enej, smrekica je čudovita!





Obesil je še plastične kite. Pomagal si je kar s salotejpom. :)

petek, 16. december 2011

Izjava tedna

Če murm jest pit (peti), murm zla velik ist.
Sam tuk velik pa spit ne. Murm sam pica, gobic pa ne.

Domača darila in sovica giveaway

Vsako leto bolj očitno postaja, kako zelo smo padli pod vpliv kapitalizma.

Darila dajemo za vsak drekec pekec. Ko gremo na obisk, za praznike, za rojstne dneve, novoletna darila dobimo na vsakem vogalu, vse firme nam podarjajo nekaj kar ne potrebujemo. Potiskane majice, obeske za ključe, kulije, pa še kakšno večjo neumnost za zraven.

Ko smo bili majhni smo dobili nogavice, mandolad in suhe fige za Miklavža in eno darilo za Dedka Mraza in za rojstni dan. In tistih daril se še zdaj spomnim. Za novo leto je Dedek Mraz vsej družini prinesel enkrat Tombolo, pa Unicefove sestavljanke, pa Monopoly. Pa Kinder jajčke pri teti Zori. Pa knjige, ki jih še zdaj prebiram.

Kar se novoletnih daril tiče, smo se s prijatelji že pred leti dogovorili, da gremo raje skupaj v gledališče in na večerjo. Otrokom pa smo darila še vedno kupovali.

Letos, pa napovedujem konec tudi temu običaju. Našim otrokom bo Dedek Mraz prinesel eno darilo, tako kvalitetno, ki bo zdržalo nekaj let, tako, ki si ga resnično želi(jo). In to bo to. Starati, staremame, none, nonoti, strički, tetice, prijatelji.. vzdržite se daril. Razen... če jih boste izdelali sami. Sprejemamo domače klobase, marmelado, fotografije, ki ste jih sami posneli, čestitke, ki ste jih sami naredili, piškote, ki ste jih spekli, ipd. In taka darila bomo podarjali tudi mi.

Prav nič vam naj ne bo nerodno, če pridete praznih rok. Še najbolj pa vas prosim, da se vzdržite sladkarij.


V tem duhu sem pripravila tudi darilce za bralce svojega bloga.  Nakvačkala sem to simpatično Zelenooko. Sovico vam podarjam prazno, a gumbek za kljunček je dejansko gumbek, ki razkrije sovina "usta". Skoznje lahko :a). sovico natlačite s starimi majicami, ki vam že dolgo ležijo v omari, in jo uporabite samo za okras, b). vanjo lahko pospravite robčke, da jih imate vedno pri roki, c). lahko jo napolnite z vrečko pirinih semen ali češnjevih pečk, ki jih lahko segrejete ali ohladite in jo uporabljate kot termofor, ali d). drugo.

Če jo želite, se pofočkajte v komentarjih. Med vsemi, ki boste izrazili željo po njej, bom v soboto 24 decembra, na Božični večer izžrebala srečnega dobitnika.



četrtek, 15. december 2011

Še ena sovica

Zaenkrat še kar vztrajam pri kvačkanju.
Tutorial za to sovico se je našel na Pinterestu, ki je poln zanimivih idej za spretne roke. Kar dobro je uspela. Ane?

Tako

Ali tako

sreda, 14. december 2011

Dragi dedek mraz

Prosim prinesi mi outo. Če ga sploh imaš.

Pri risanju je pomagal stric Tine.


Že zdaj me je strah kako bo ko bo Enej v šoli. Da se je spravil k risanju sva rabila dva dni prepričevanja. Pa že dva meseca govori o tej stezi za avte, že dva meseca se, bolj ali manj uspešno, izogiba kaznim in zbira pike in nasploh ne počne (pre)velikih neumnosti. In da sem mu zadevo predstavila tako, da če ne bo narisal, Dedek ne bo prinesel nič, ker ne bo vedel česa si želi.

Jabolko ne pade daleč od drevesa pravijo. :)

ponedeljek, 12. december 2011

Utrujeni

V soboto smo bili povabljeni k Pegamu na rojstni dan. Ob 16ih.
Ob 16. 45 nas pokliče njegov ati, kdaj pridemo. In nas zbudi. Vse štiri.
Potem smo šli in je bilo super. Mama Katarina vedno poskrbi za vse detajle. Torta in Cupcakesi so bili odlični kot vedno.

V nedeljo smo se najprej vsi namočili, nato pa so poklicali Mohoriči in smo dobili še vabilo v bazen.
Enej je skočil v vodo in čez dve uri smo ga komaj zvleki ven. Še celo Rene se je počasi navadil na hladnejšo vodo kot je je vajen običajno in se dodobra, po žabje, nabrcal.

Minuto po tem ko smo se usedli v avto sta že smrčala in nato spala do jutra.






nedelja, 11. december 2011

Miza za štiri

Plan je bil, da čakamo do njegovega šestega meseca in bo dobil prvo jed na žlico za novo leto.

Ampak zadnje dni je kazal izredno veliko zanimanje za hrano. Vsak dan je skoraj cel zlezel v krožnik, ko smo mi jedli. Včeraj sem iz njegove roke brisala evrokrem, danes sem iz njegovega primeža komaj rešila, že malce pohabljene, makarone.

Potem smo mu pa kar na hitro pripravili malo korenjčka.

Mu je bilo všeč? Presodite sami.








sobota, 10. december 2011

5 oktober 2007

Takrat sem začela pisati tale blog. Takrat je bil Enej točno toliko star, kot je zdaj star Rene.
In tako ju bomo zdaj lažje primerjali. Pa ne da tekmujeta, da ne bo pomote.

In ko sem malce pokukala naprej, sem ugotovila, da sem bila pri šestih mesecih, torej čez dva tedna, že na svojih prednosečniških kilah. Zdaj imam še štiri plusa, s tem da sem se prvič bolj zredila med nosečnostjo. Bah. 

Pa še novost. Rene se je včeraj prvič obrnil s hrbta na trebuh. Enej je to storil že pri štirih mesecih.

Enej pa se je odločil, da ne bomo imeli samo Vijolo, še eno Mici bomo imeli. Da bomo tri punce in trije fantje. Bomo videli, bomo videli. :)





Sreča

Včeraj sem imela veliko srečo, čeprav se mi takrat ni zdelo tako. Ampak vse bi se lahko končalo drugače.

Ko sem šla v Ljubljano, je, malo naprej od cestninske postaje Log, tik pred mano začelo zanašati avto. Najprej proti odstavnemu pasu, nato nazaj na cesto, ga tam enkrat zavrtelo, nato pa ga je odneslo v jarek ob avtocesti, kjer je pristal na strehi. Tudi njemu ni bilo nič. Ampak, če bi vozila tik za njim, ali če bi ga prehitevala, bi treščila skupaj.

Nato sem šla parkirat pred Fakulteto za zdravstvo. Ker je bilo vse zasedeno sem obračala in zapeljala ne en pločnik, ki ga nisem videla. In z enim kolesom že čez pločnik. Z drugim kolesom sem že skoraj obvisela v zraku. Še centimeter ali dva bi zapeljala nazaj in bi nasedla. Hitro sem našla štiri prijazne fante, da so mi porinili avto nazaj na pločnik.

Nato sem se ustavila pri Zofiji in jo za las ujela, preden je morala od doma.

Ker imam že toliko sreče, upam tudi na srečo pri žrebu. Riba podarja bodi, ki bi bil ravno pravšnji za Reneja. Držte pesti. :)

torek, 06. december 2011

Rezultati

Evo, volitve so mimo.
Končni rezultat pa, po moje, porazen. Verjetno najslabši možni izzid od vseh slabih, ki so bili realno dosegljivi. Bah.

Kar pa se tiče naše stranke, rezultati tudi niso najboljši. Ampak ob vsej medijski blokadi in mišlenju volilcev v stilu "ni važno kdo, samo da ne bo Janša", ali strogo za Janša, bi bilo bolje težko.  Se mi zdi pa nedopustno, da smo v teh časih, ko nam postaja prek...to jasno, kako pomembna je ekološka usmerjenost, še vedno ni zelene stranke v vladi. Ampak hej, tako smo volili.

Kar pa se mene osebno tiče, se mi zdi 0,86 % glasov v našem volilnem okraju, pa naj se sliši še tako malo, ogromno. Izračunala sem, da to pomeni približno 750 glasov. In glede na to, da sem imela obljubljenih le šes, sem se bala, da bo pri tem tudi ostalo.

Tako, da se na tem mestu zahvaljujem vsem, ki ste dali svoj glas zame. Žal pa bom takoj tudi, tako kot se v politiki spodobi, prelomila predvolilno obljubo. Torej, dragi moji, toliko čokoladic pa res nimam (več). Bom pa kaj spekla. :)


nedelja, 04. december 2011

Živalce



Moja sovja družinica je dobila novega člana. Broški,  izpod rok Sovice Oke in torbici, izpod rok Ribe, se je pridružila mala črna sovica, ki sem jo nakvačkala sama. Malce je še "čuglesta" ampak naslednja bo lepša. In glede na to, da pet ur pred zadnjim šivom nisem znala nakvačkati niti osnovnega vozla, sem nanjo zelo ponosna.





Popoldne pa sva z Enejm spekla še polnozrnato družinico ježkov. Na fotografiji se sicer ne vidijo najbolje, a so nama odlično uspeli. Žal so mnogi med njimi že odšli k svojim novim prijateljem rakom, žvižgat jim. :)


petek, 02. december 2011

Dojenčki brez plenic

Pred časom sem na internetu slučajno zasledila blog (ki ga zdaj ne najdem več) in nekaj člankov o tem, da imajo tudi dojenčki nadzor nad izločanjem. A ker jih takoj ob rojstvu oblečemo v plenice, počasi na to pozabijo.

Ker nič ne verjamem na besedo in se moram o vsem prepričati sama, sem poskusila. Ko se Rene zjutraj zbudi, ga dvignem in ga v sedečem položaju držim nad kahljico. In mišek mali se takoj, res, takoj, pokaka in polula. To ponovim še vsakič ko ga preoblečem.

Zdaj to metodo prakticiramo že več kot mesec dni in se res zelo, zelo redko, še pokaka v plenice.

Poskusila sem ga zavijati v bombažne plenice, da bi  s tem ugotovila kakšen je njegov "vzorec" lulanja, a sem hitro obupala. Lula pa veliko prepogosto, da bi se ukvarjala s tem. Če bi hotela ujeti lulanje, bi morala biti nenehno na preži, da bi ugotovila kdaj to počne. Tako smo ostali samo pri kakanju. Ampak je super. Porabimo bistveno manj pleničk kot smo jih prej.

Baje je čas za navajanje, na to metodo, nekje do 6 meseca. Potem pa se navadijo nadzor ignorirati.

četrtek, 01. december 2011

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Knjigo sem prebrala že pred časom, a sem si morala vzeti čas, preden sem jo dala na blog.




Zdela se mi je tako navadna. Pa sem razmišljala zakaj.

Ugotovila sem, da verjetno zato, ker se tako kot je napisana, počutim tudi jaz medtem ko tečem.
Po glavi se mi pletejo nepovezane zgodbice. Razmišljam o tem kaj je, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, včasih se vmes malce izgubim in se zavem sama sebe šele čez nekaj časa, že povsem na drugem kraju.

Lepo je, ko te nekdo tako povabi v svojo glavo, ko ti razkrije svoja razmišljanja, vzgibe in navade.

In res je, kot je zapisano v spremni besedi. Bralcu preostaneta le dve možnosti: da obuje tekaške copate in se poda v dir ali pa navdihnjeno  po zahtevni preizkušnji telesa - napiše svojo zgodbo. Jaz bi izbrala prvo. A ponavadi sem potem zaprla luč in sladko zaspala. Bi jo morala prebrati še enkrat spomladi, za malo motivacije.