petek, 28. oktober 2011

Rene, 4 meseci

Ne bom jamrala, kako hitro da gre čas. Ja, že štirje meseci so mimo.

Slinavec

Rene postaja vse bolj aktiven član družine. Nič več samo ne spi, ampak nam da vedeti, da je tudi on tu.
Čez dan spi vse manj, sploh zdaj, v tem vremenu, ko sva cele dneve doma. Zvečer ga damo spat okrog osmih, s pavzo ali dvema, za malo malico, spi do osmih ali devetih zjutraj. Potem pa nekaj časa bla, bla, blo, oooha v svoje viseče živalice. Dopoldne zadrema le še za kake pol urice. Le po kosilu si privošči malce daljši spanec.

Bla, bla, bla, ...


Dečko se še vedno pridno doji in redi. V ponedeljek sem mu namerila 8,1kg.

V nasprotuju z Enejem, ki je bil na svoji igralni podlogi čisto zadovoljen, se Rene nad tem ne navdušuje. Če spi, ima rad mir in spi v svoji postelji ali na sprehodu, če je buden, pa ima rad pregled na dogajanjem. Zato ga je pri telesnih aktivnostih Enej tudi gladko šibal. On se je pri štirih mesecih že prevalil iz trebuha na hrbet, medtem ko je Rene šele popustil svoj boksarski prijem in začenja počasi grabiti pisane dekice in igrače.

Če pa je motivacija taprava pa ... ups. :)

četrtek, 27. oktober 2011

Motivacija za naprej

No maraton smo pretekli, zdaj pa bo potrebno najti motivacijo za naprej. Tile mrzli, dolgi, zimski dnevi bodo kar velik izziv.

Razmišljam, da bi se vpisala na fitnes in tam zlorabljala njihovega tekača. Menda imajo tudi aparat za simulacijo teka na smučeh. Nad kakimi večernimi aerobikami nisem navdušenja. Prvič zato, ker ni vola, ki bi me po osmi uri zvlekel s kavča in drugič zato, ker se mi med vadbo res ne da še razmišljati. Zato raje tečem, da lahko misli odjadrajo po svoje.

Evo, cilji, ki sem si jih postavila so pa taki.
Pozimi če bo sneg, čas in lepo vreme bova šla z Enejem nekajkrat smučat, sama bom šla kdaj pa kdaj tečt na smuči in če bo dovolj kondicije in sneg, na Bloški maraton. Že dolgo je, kar sem se ga nazadnje udeležila. Potem spomladi pa sem razmišljala o Kraškem maratonu. Ampak potem sem pa naletela na Dunajski maraton in me je tako zagrabilo veselje, da bi šla najraje teč že kar v najhujšem nalivu. Na Dunaju sem bila samo enkrat, z gimnazijo. Ampak takrat nas kaj drugega kot Rizenrad, Vinršnicl in večerni žur niso zanimali. Dan, dva ali trije na Dunaju bodo prav pasali.

Trening bom nadaljevala kar po isti knjigi, ki vsebuje tudi 13 tedenski program hitrejšega teka.

sreda, 26. oktober 2011

Logarska dolina

Pretekli vikend smo ugotovili, da zdaj je pa res že skrajni čas, da se spoznata tudi Rene in Kaja.

Žal smo nekoliko nesrečno izbrali lokacijo. Odločili smo se namreč, da se srečamo v Logarski dolini. Ker še nisem bila tam in ker smo se morali na poti ustaviti še v Domžalah, smo od vseh dolgih poti izbrali (skoraj) najdaljšo. Pa še zašli smo vmes.

Na veliko, veliko srečo je vsaj Rene celo pot spal. Tri ure in nekaj za tja in dve uri in tričetrt za nazaj.

Ko smo prišli smo bili lačni in vsaj tu smo imeli srečo, saj so imeli v penzionu Na Razpotju najboljše skutne štruklje, ki so se kar topili v ustih. Njamsi, njamsi, njamsi. Gospa, ki nam je stregla pa je bila najbolj prijazna gostiteljica ever. Tudi prenočišča imajo in veliko dodatne ponudbe. Zna biti, da se naslednjič naselimo kar tu.

Ko smo se najedli, smo se končno srečali z stricem Oskarjem, Barbaro, Julianom in Kajo, ki je le teden dni starejša od Reneja. Eno urco smo klepetali, se malce poigrali in na kratko poklepetali kar na vrtu pred gostiščem, potem pa je bil že čas za domov.

Naslednjič ko grem v Logarsko grem vsaj za tri dni. Tole zdaj ni bilo nič, skoraj kot da bi si ogledali razglednico. Škoda, ker razglednica je bila čudovita.














torek, 25. oktober 2011

Mama

Biti mama dvema mulčkoma mi niti težko.  Res je, da mi starata in staramama pazita na Eneja praktično vsakič ko le namignem ali pa se ponudita kar sama (včasih jih moram prav prosit, če lahko pride domov :)). Ampak pridejo pa trenutki, ko kot mama izgubim vse dostojanstvo. Ko imamo kar naenkrat vsi en kup potreb, ki jih je potrebno izpolniti takoooj!!!

Že ko sem imela samo Eneja, sem ugotovila, da moram najprej posrbeti zase in šele potem lahko v miru in brez živčnosti poskrbim tudi za vse ostale. Ampak včasih to ni mogoče.
 
Tako je bilo pretekli teden, ko je snežilo. Ko smo prišli domov je mene zeblo in lačna sem bila tako, da sem se že vsa tresla. Enej ves moker, direktno za v bano, Rene lačen in zaspan. Čeprav sem imela pogačo že sestavljeno sem morala še segreti pečico in ko je bila dovolj topla sem komaj še nesla posodo v pečico. Nazaj ven pa sploh. Vmes se pripravljala kopel za Eneja, preoblačila Reneja, mu dala jesti, mu dala še sedemkrat dudo v usta, se preoblekla, namočila noge, pospravila kuhinjo in prepričala Eneja naj prileze ven iz bane in se obleče.

Potem pa pojedla dve porciji pogače. In jaz se čudim, da nič ne shujšam. Pha.

In ne, trenutka ko sem se počutila najbolj razčlovečneno in je bil povod za tale post vam  nisem zaupala. :)

ponedeljek, 24. oktober 2011

Izliv Soče

Ah, že pogrešam indijansko poletje. In s temi fotkami se vračam nazaj.

V začetek oktobra, ko smo se odpravili na izlet do izliva Soče.

In čeprav je zdaj videti romantično, je bilo vendarle prevroče in komarji so nas pikali kot podivjani. Zato smo izlet skrajšali in si ogledali samo najmanj zanimivi del, če nisi ravno ornitolog, z popolno fotografsko opremo in ribiško opremo, da bi cel dan ležal v močvirju in fotografiral ptice.

Sprehodili smo se okrog naravnega rezervata, kjer živijo različne "divje" živali. Od ptic, žab, labodov, do konjev. Rezervat je pa tako ograjen, da živali obiskovalcev sploh ne opazijo. Okrog in okrog je napravljen nasip, živali pa lahko opazuješ samo skozi zablindirane lopute. Žal mi nismo imeli velikega veselja za opazovanje in smo se samo sprehodili.

Naslednjič gremo ob nekoliko hladnejšem vremenu in se bomo sprehodili po drugi poti, kjer prideš povsem do izliva Soče od koder je menda čudovit razgled na Devinski grad in na Trst.

Vrnili se pa bomo. O ja.










nedelja, 23. oktober 2011

Prišla, pretekla, zmagala (zase)

Verjetno sem prva tekačica, ki si je med pavzo vzela čas za dojenje. :)

Enej, je revež že takoj po odhodu od doma zbolel, zakuhal in bruhal in se vrnil k starimami in staratu v varstvo. Hkrati pa poskrbel za logistično zagato, saj sta bila preostala fanta prepozna. Tako mi ni ostalo drugega, kot ta sem se vmes ustavila in nahranila Reneja.

Kakorkoli že, čeprav odštejem čas mirovanja, je čas še vedno odličen, a ne rekorden. 2 uri, 1 minuta in 48 sekund. Pa še kakih 10-15 sekund prepozno sem štoparico vključila.

Bilo je super, pa čeprav smo se s sotekačicami razšle. Nina je šibala naprej s fanti, Patricija pa svoj tempo.

Trpela sem na kilometru 9 ko me je zagrabila vranica. S 100m hoji je bolečina izzvenela.
In zadnje 3 kilometre, ko me je od medenice navzdol bolelo vse. Bila sem povsem zategnjena in na zadnji okrepčevalnici sem že razmišljala, če bom sploh še lahko štartala nazaj, če se ustavim. Je uspelo.

Prvi Kenijec me je prehitel na Bavarcu, do cilja so me prešibali (vsaj) še štirje. Ego ni prav nič trpel in prav fascinantno je, ko tečeš bok ob bok s takimi stroji. Vzdušje, ko smo jim tekači aplavdirali pa tudi specialno.


No, zdaj bom pa odracala proti spalnici in me naslednjo uro ali več ne bo ven.

Jutri se bova pa z Enejem crkljala, da se mu oddolžim za danes.


S sotekačicami na štartu

Zadnji kilometri, rdečica ni samo od kape. :)

Dodaj napis
Zadnji dve fotki: Matej M.



Ob tej priliki se moram zahvaliti:
Tini za knjigo, ki mi je pomagala trenirati
Davidu za izmeninčno varstvo in potrpljenje
Otrokoma za potrpljenje
Staratu in Starimami za varstvo in jutranji prevoz
Kolektorju za štartnino
Stanetu za zatočišče, topel tuš in kosilo
Vsem navijačem od doma, še posebej pa Mateju za navijanje v živo in za zgornji fotki. :)

No pa pejmo

Kavica, kozarec pomarančnega soka, kosmiči z banano.

Tuš, topla oblačila.

Gremo. Čez eno uro gredo za mano še moji fantje.

Vso srečo vsem tekačem! Se vidimo!

petek, 21. oktober 2011

Tekaški dnevnik

Ostale so samo še psihične priprave.

Mogoče sem začela s pavzo pred maratonom prezgodaj, saj že grozno pogrešam tek. Komaj čakam, da Zoki v nedeljo ustreli v zrak.

Izjava tedna

Za kosilo/večerjo ali kočerjo kot je rekla ena znanka, sem pripravila okusen špinačno-skutno pogačo. Skombinirala sem recept za skutne štruklje in sirov burek.

Ko je Enej videl kaj sem spekla se je sesedel na tla v krčevitem joku, da on pa tega ne mara in ne bo jedel.
 Ampak pri meni to ne gre skozi, da bi že kar brez probat vedel, da ne mara, sploh če vem, da mu je všeč. In sem mu povedala, da bo vsaj probal, v nasprotnem primeru pa gre spat brez večerje.

In je probal.

"Se nism vidu de sm ži enkrat idu tu."


Prej


Potem 

četrtek, 20. oktober 2011

Izjava tedna

Naju vidi Enej včeraj kako se lupčkava.

"A sta se zaljubila? A se čemo vsi trije zaljubit de bomo nrdil še Vijole?"

Jasno, trenutno ga zelo zanimajo razlike med lulčki in lulicami, zato beremo Učimo se ljubezni 3-6 let (DZS, 1993). Luštna knjigica.

torek, 18. oktober 2011

Berem: Služkinje

Ne spomnim se, kdaj sem morala nazadnje rezvirati knjigo v knjižnici, da sem jo dobila in kdaj sem jo morala v 14 dneh prebrati, ker je bila že spet rezervirana naprej.
Ampak knjige prebrati v 14 dneh, sploh ni bilo težko. Prebrala sem jo v 10ih dneh. In kar nekaj dni sem na njen račun hodila naokili vsa prekrokana, ker je nisem mogla odložiti. Težka tema, napisana pa tako, kot bi brala ljubezenski roman gospe Holtove.

Obvezno branje za vse tiste, ki se še vedno bojijo/te drugačnosti (you know what I mean) . Videli boste, da strah pred drugačnimi ni nekaj naravnega ampak nekaj, kar nas naučijo drugi, ker jim tako iz različnih razlogov ustreza.

Čudovito!


Zdaj moram pa nekje dobiti Murakamija.

Izjava tedna

V petek popoldne naj bi šla na Rally, ki se je dogajal v našem mestecu. David je bil še v službi in naj bi ga spotoma pobrali. Z Enejem sva, medtem ko sva čakala, slučajno naletela ne eno luštno računalniško igrico in sva se malo igrala. Ko je bil čas za it, je bil pa seveda "kažin". Pa sm mu nameravala pomagati obleči se, pa mi ni dovoli, se bo sam. Sam se ni. Pa sem ga poslala na klopico, pa ni pomagalo. Pa sva se pregovarjala, pa sem vpila, pa nič ni pomagalo. Potem sem se oblekla, oblekla Reneja in sem se postavila pred vrata in sem mu rekla, da ga počakam, da se obleče. Pa prinese obleke ven in naj ga jaz oblečem, kar seveda ni bilo možno, ker sem imela polne roke.

Long story short.. na koncu je prišel v gatah pred blok, kjer sva se oblekla. Sosedje so bili gotovo navdušeni. :)

Ker klopica v zadnjem času ne zaleže več prav dosti, smo uvedli še nadgradnjo.

Če se cel dan lepo obnaša, t.j., da ne gre na klopico, dobi zvečer piko. Če gre na klopico, se mu ena pika zbriše. Ko jih zbere dovolj, dobi majhno darilce. No, v petek smo eno zbrisali.

V soboto, pa se je lepo obnašal in smo narisali novo.

Potem pa pravi: "Ane, dans sm bil pa bel priden?! Jutr bom pa še bel. Sploh se ne bom premaknu."

petek, 14. oktober 2011

Ups

Se zgodi tudi najboljšim. :)

Piknik

V dneh pred ohladitvijo, smo se z bivšo cimro Katarino in njenimi otročki, sprehajali po Govejku. Kraju, ki se za nesrečno ime odkupi z neverjetnimi lepotami narave. Glede na to, da živim čisto blizu sem bila kar malce nesrečna, ker se do zdaj sploh še nikoli nisem sprehajala tam naokoli. In med tem sprehodom, sva našli čudovito, svežo pokošeno, z mahom obraščeno sončno jaso. Kar takoj je padla odločitev, da si naslednji dan na tej jasi privoščimo piknik. In Katarina je poskrbela, da je bil piknik prav stajliš.

Vse fotke so delo in last K.K.




Fanta sta hitro ugotovila, kako se uporabljajo grablje, ki sta jih našla pod bližnjo smreko.




Tekaški dnevnik

Trenutno se ne držim več navodil iz priročnika, ampak se bolj držim navodil iz tečaja.
Ker se Ljubljanski maraton hitro bliža. Ker se te dni ne počutim ravno najbolje, sem si v tem tednu privoščila samo dva "na izi" teka. Bila sem tako brez glasu, da me je sredi tedna gospod za parcelo in je, ko sem se mu javila, mislil, da imam slab signal in odložil, saj nisem niti piskala, le pihala. :)

Mogoče grem pred maratonom še enkrat, v glavnem pa imam namen poskrbeti, da se do konca pozdravim, se odpočijem in naberem moči.

Danes sem hotela iti bolj na hitro in sem si izbrala pot, ki mi je najbližja, a je niti najmanj ne maram, saj je proga bolj za kros kot za tek. Šele na pol poti, sem se zavedla, da zvit gleženj, teden dni pred maratonom, ni najboljša ideja. Zato sem se vračala kar po glavni cesti, kjer sem se tudi šele na pol poti zavedla, da je cesta polna voznikov, ki trenirajo za Relly, ki se bo na teh cestah dogajal jutri. Bravo mami, pozabila možgane doma. :)



četrtek, 13. oktober 2011

Razgled

Dokler zvčer zaspim in se zjutraj zbudim ob takem rezgledu, je povsem vseeno kje živim.

A kaj ko ta mali rezgledek tako hitro zraste in pobegne.


sreda, 12. oktober 2011

Luna

Do včeraj nisem vedela, da ima luna vpliv na Eneja.

Včeraj sredi noči (po njegovem času, midva sva bila še pokonci), prišiba iz spalnice. V eni  roki je držal okrasno blazino, ki jo ima na postelji, ter knjigo in tablico za risanje, ki ju je moral it iskat v polico, ki ni na poti med spalnico in dnevno. Dečko prištorklja ves zaliman, odloži stvari na kavč in se zmedeno odpravi v kuhinjo, kjer je povsem očitno želel odtočiti.

Na srečo sva ga še pravočasno ujela in ga odpeljala v kopalnico.

Seveda se danes ničesar ne spomni. :)

ponedeljek, 10. oktober 2011

Kolovrat

Pozni september nam je nudil še toliko lepih dni, da smo končno uspeli skočiti še na Tolminsko in se sprehoditi po Kolovratu. Kolovrat ponuja čudovite razglede na Tolmin in na drugo stran, na Furlanijo, super pohodek in muzej na prostem.

Najprej smo se sprehodili med bunkerji in strelnimi linami, nato pa smo "splezali" še na vrh Pod Klabukam. Drevo na vrhu pa dodobra zlorabili za afnanje pred fotoaparatom.













nedelja, 9. oktober 2011

Tekaški dnevnik, teden 10 - 3

Kakšna faca sem jaz! Neverjetno, presenečena sama nad sabo!

Ker smo bili povabljeni k Mohoričem na tatarca, (Rafko, vse najboljše!), sem se odločila, da si ga vsaj prislužim in poskušam preteči Kluče. 4,5 km klanca in nato še 4,5 km ravnine do Godoviča. In presenečena sem bila nad sabo, s kakšno lahkoto sem premagala vseh 300 m višinske razlike.

Očitno je bil štiridnevni počitek vsaj za nekaj dober. Juuhu. :)

PS. Tatarc je bil pa fantastičen. Upam, da bo Tina le izkašljala recept, čeprav nerada. ;)

petek, 7. oktober 2011

Rateče - Planica

Zadnji dan je spet posijalo sonce in morali smo obiskati še Planico. Kar peš smo jo mahnili iz Rateč, po gozdu. Potem smo nekaj časa opazovali gradnjo/prenovo Blovdkove velikanke in vse te zanimive žerjave in bagerje in ta velike kamijone (ki imajo menda svoje ime, ampak jaz ga ne vem). Komaj smo odtrgali pogled in ga usmerili v Letalnico. Enej in David sta se odločila, da se povzpneta do vrha, jaz sem to storila že pred časom, Rene pa ni pokazal kakega zanimanja zanjo. Tako smo se razšli, onadv v hrib jaz pa v oštarijo. ;) V domu RTV Planica sem dobila kavico in fantastičen borovničev štrudl. Njamsi.









Avtoportret

Zasmejta se

Zej pa grdu paglejta

Zej si dejta pa še lupčka


Batery out!