petek, 29. julij 2011

Tekaški dnevnik, teden 1 - 2

Današnji trening:

Minuta teka, dve minuti hoje, 9 ponovitev.

Kot dolgoletna in izkušena tekačica (sem izračunala, da tečem že 13-14 let), se kar malce smešno počutim ko takole tečem in hodim, pa še vsega skupaj pride le dva do tri kilometrčke. Je pa kot korenček pred nosom. Čisto malo, da ti naredi gušte. Komaj čakam na naslednjo vajo. Upam le, da se ne bom začela dolgočasiti saj se mi to rado zgodi če ni dovolj "napeto".

Nasledni trening bo v nedeljo. Minuta teka, dve minuti hoje, 11 ponovitev.

Varuška

Ko bomo iskali varuško za Reneja, že vem kam se bomo obrnili.
Tija ga tako lepo crklja, pazi in vozi na sprehod, da ga bomo brez skrbi pustili v njenih rokah.

Tekaški dnevnik, teden 1

No, drugi. Prvega sem opravila že pred kakim tednom, ko sva šla na trening z Enejem. Takrat sem ugotovila, da je mogoče pa vendarle še nekoliko prezgodaj. Zdaj sem začela ponovno, v družbi Darije in Neže.

Treninga sem se lotila po knjigi, Tek za začetnike, ki mi ga je priporočila Tina. Ker sem jo, le nekaj mesecev po tem ko je rodila, komaj dohajala, ji zaupam, da je to res dober ponovni začetek.



Začela bom z 13 tedenskim programom teka in hoje, ki počasi pripravi telo na daljši tek. 13 tednov je tudi točno toliko časa kolikor ga imam, da se pripravim na desetko na 16. Ljubljanskem maratonu. Še raje bi šla na polmaraton, ampak bom probala brez pretiravanj. Bomo videli kako se bom takrat počutila.

Začelo se je v sredo:
Minuta počasnega teka, dve minuti hoje. 12 ponovitev, 36 minut vsega skupaj.

Fajn je bilo, pasal je bit pol urce brez otrok, le bogi Rene je bil že zelo laaačen ko sem prišla domov.

Se mi še kdo pridruži?

četrtek, 28. julij 2011

Rene

Ko sem med nosečnostjo opazovala svoj "nori" trebušček, sem bila prepričana, da bo Rene en tak naporen dojenček. Malo tudi zato, ker je bil Enej izredno "priden" dojenček. Se mi je zdelo, da ni mogoče, da bi imela dva taka. No, ampak izkazalo se je, da imam lahko. Vsaj zaenkrat. Bomo videli, kaj še pride.

Zaenkrat je Rene en tak miren in nenaporen dojenček. Jé in spi. Kako pogosto se doji, tega ne vem, ker dobi kadar hoče, nič ne gledamo na uro. Ponoči nekje na tri-štiri ure, občasno tudi pet, podnevi pa bolj pogosto, sploh v tej vročini, kot je bila.

To, da pridno jé, se mu pozna tudi na teži in velikosti. Razvojne sicer še nismo imeli, ker sta obe pediatrnji na dopustu, vendar smo ga že prejšnji teden stehtali in tehtnica se je ustavila na 4,5 kilogramih. Pleničke nam št.2 postaja premajhna, oblekice št. 56 pa smo tudi že pospravili.

Ja, res je kar pravijo. Pri drugemu otroku gre hitreje, sploh če toliko spančka kot naš Rene, saj ga nahraniš, preobleš in neseš v posteljico. Pa je še en dan naokoli. Prehitro gre, res!

torek, 26. julij 2011

Dan nasmeškov

Začelo se je že pretekli teden. A so bili zelo redki in povečini namenjeni atiju.

Danes pa se je že zjutraj prav hihital v spanju, opoldne se je smehljal atiju, popoldne se je hihital ko je Tita poskušala preveriti kako ga moti hrup in mu je zvončkljala okrog ušes, zvečer pa se je že naravnost režal med previjanjem. Jeeej. :)

Pa je šel..

..naš Ati nazaj v službo. Konec dopusta.

V nasprotju s pričakovanji smo se mi trije imeli prav fino. Rene je cel dan spal. Enej pa je pred kakim tednom dosegel tisto stopnjo razvoja, ko za igro ne potrebuje več družbe odraslih ampak se igra sam ali pa z vrstniki.  Prej se je vedno igral v dnevni in ves čas sem ga morala vsaj gledati, če ne sodelovati pri igri. Zdaj pa se zapre v sobo in le vsake toliko slišim dva vlaka kako se pogovarjata in tekmujeta med seboj.

Pa nočem rečt, da mi je fino, smo če se noben od njiju ne oglaša. Hočem reči, da sem pričakovala, da bo bolj naporno, pa ni bilo. 

No, pa da vidimo, kaj še pride. Ne hvali dneva pred nočjo, pravijo. :)

četrtek, 21. julij 2011

Enej, veliki brat

Rad te imam.. pravi Enej Reneju.
Tak priden veliki brat je, z veseljem mu da dudico, ko zacmevha, ko rata prehudo lačen mi odpira modrc, vsake toliko ga popestva. Če ga par ur ne vidi, pravi da ga že pogrešal in da ga je zelo pogrešal ko je bil še v trebuščku. Ko Rene zajoka in ga ne moremo prav hitro utišati, trpi. Takrat si zamaši ušesa in si kaj zapoje, da ne sliši joka.

Pravijo, da je neverjetno kako prvi otrok zraste na tisto noč, ko si v porodnišnici. In res je tudi Enej zrasel vsaj za 20 cm in se zredil za enih 15kg. Sploh ni več mičken fantek, cel dec je že. Kondicije ima toliko, da ne more biti pri miru niti minutko in, ko smo doma, se ga kar malo bojimo, saj so njegove noge več v luftu kot na tleh in nikoli ne vemo kje bodo pristale.

Da bi bil ljubosumen na Reneja niti ne opazimo. Mogoče smo ga malce opazili prve dni, ko bi tudi on spal pri nas, ko si je privoščil malce več traparij, ko je videl, da imamo polne roke in ga ne bomo mogli krotiti in zvečer, ko ima še sto in eno idejo, kaj mu še fali, da ne more zaspati.

Priden je, naš Enej. Upam, da nam bo uspelo tako jih vzgajati, da se bosta imela še naprej tako rada, da ne bomo koga zapostavljali. Paziti moram, da čeprav zanj zdaj v glavnini skrbi David, da ne pozabim nanj tudi jaz in da mu vsake toliko namenim popolno pozornost. Tako sva že začela "trenirati" in greva čisto sama na sprehod in tek, takrat se prav vidi, kako je vesel pozornosti in je cel dan bolj "priden". In upam, da tudi Rene ostane tak srček nezahteven, da mu le ne bo preveč pozornosti kradel.

Ja, fajn fante znamo delat. :)

sreda, 20. julij 2011

Končno?

.. so mi po devetih mesecih začeli izpadati lasje.

Fajn, ker se bom počasi znebila tele grive brezoblične.
Ni fajn, ker bodo lasje povsod in ni fajn, ker imajo ostale dlake pa kontra lastnost.
Med nosenčnostjo sem si obrila noge in je bil vsaj en teden mir. Zdaj jih pa zvečer obrijem, zjutraj je že isti d...k. (Ok, pretiravam, ampak v treh dneh so pa res že na isti dolžini). Beda.

ponedeljek, 18. julij 2011

Izjava tedna

A nisi vedel?

A nisi mougu vedet?

To je ena pogostejših Enejevih izjav.

Primer:
Enej: "A ti viš, kulk sm jest star?"
Oseba A: "Ne".
Enej: "Štiri. A nisi mougu vedet?"

Primer št.2:
Enej: "Jest sm pa žejn."
Oseba B: "Kaj boš pa pil?"
Enej: "Bazgavc. A nisi vidu?"

petek, 15. julij 2011

Prva kopel

Za na poroko se je seveda treba "osvežiti".
Prvo kopanje je bilo kar zanimivo, pa čeprav je Rene čisto nasprotje Eneja, kar se tiče gole kože. Ni mu všeč.

četrtek, 14. julij 2011

Erik

Erik je moj bratranec, ki sem ga pazila, ko je bil on micen.
Zdaj pa sta z Enejem najboljša prijatelja "na daljavo", saj se na žalost le poredko vidita. Ampak ko se, je pa veselje nepopisno.

Erik je ravno pravi kompanjon za vse norčije in ravno prav potuhe mu daje pri vseh igricah. Tudi Reneja ja komaj pričakal in ga je prišel pogledat takoj naslednji dan, ko se je vrnil iz dopusta.




torek, 12. julij 2011

Poroka

Enej je bil star leto in pol ko se je udeležil prve poroke. Rene se je je udeležil že pri rosnih dveh tednih. Sicer ni imel nič od nje, ker je celo prespal.






Bilo je (pre)vroče, ampak to nas ne ustavi.

Čestitke mladoporočencema, želimo vama veliko sreče in ljubezni!

Izjava tedna

Mami, mrzla uha imaš. Pa u takmu lipmu dnivu!

Vsak otrok ima "nekaj", neko navado, ki jim daje občutek varnosti. Naš Enej šlata ušesa. In ta ušesa morajo biti mrzla, drugače niso dobra.

četrtek, 07. julij 2011

Kako sem prišel na svet - Rene

Pa nadaljujmo z porodnimi zgodbami.

Glede na to, kako sem doživela svoj prvi porod, lahko rečem, da sem imela veliko srečo. Imela sem srečo, da sem za vse kar se je zgodilo prvič krivila babico, ki je bila takrat z menoj. Kaj lahko bi se mi zgodilo, da bi za vse okrivila sam porod ali pa otroka. Tako, ker sem vedela, da je bila "vsega kriva ona", pa se drugega poroda nisem čisto nič bala, saj sem vedela, da če ne gre nekaj hudo narobe, slabše od prvega ne more biti. Vedela sem, da če v sobo stopi babica s podobnimi idejami, jo gladko naženem ven in zahtevam drugo.

Ves čas nosečnosti sem nameravala roditi v Ljubljani in vzeti s seboj doulo (prijateljico Tito), kar se je potem izkazalo za nemogče, saj imaš lahko v Ljubljanski porodnišnici s seboj samo ali-ali. Moža ali doulo. Nato sem planirala po vezah priti do dobre babice ali pač poskrbeti, da bom lahko počela točno to, kar sem si zamislila. Epiduralna me ni nikoli zanimala, že zato, ker jo ponujajo le v Postojni, kjer imajo menda slabo pediatrijo. Ni mi všeč njihova nagnjenost k temu, da ti ponoči otroka vzamejo (kar se je zdaj menda že nekoliko izboljšalo in se vse več mamico odloča, da jih ima pri sebi), kar zame ni bila opcija, in ga po možnosti nafutrajo z Aptamilom, da jim ponoči ne piska. Obenem pa ga še, če je z njim slučajno kaj narobe, odpelejejo v Ljubljano, mamica pa ostane v Postojni. Čeprav se to le redko zgodi, tega ne bi nikoli dovolila.

Proti koncu nosečnosti, pa se je pokazala druga možnost. Tita, ki je tista profesorica, ki sem jo omenjala že v prejšnji zgodbi, me je seznanila s programom "Zdrava ženska - zdrave družine prihodnosti", ki ga izvajajo na njihovi visoki šoli in ponuja določenemu številu žensk v letu izobraževanje o nosečnosti, porodu, dojenju in vsem kar pride zraven in tudi spremstvo pri porodu. Pogoj je bil, da porod poteka v Postojni, saj so imeli le tam toliko posluha za program, da so dovolili tovrstno "odstopanje od normale". Na izbiro pa smo imeli porod v porodnišnici ali pa v porodnem centru. Tita je naredila lepo reklamo porodnemu centru, vendar me je odbijalo dejstvo, da je to Postojna in da "tam spodaj (v centru)" sicer ni mogoče dobiti ti. umetnih popadkov, hkrati pa tudi ne protibolečinskih sredstev. Pa še po 100€ na noč zaračunajo. Po drugi strani pa lahko spodaj biva vsa družina, kar se mi je zdelo super, pa še bazen za porod v vodi, je vključen v ceno, zgoraj pa imaš za ta namen banjo, ki jo je potrebno doplačati 170€.

Potem sem mozgala in tuhtala in razmišljala, se posvetovala, pregledovala posnetke naravnih porodov na You Tube-ju, spala sem že itak slabo. Bolj kot sem razmišljala, bolj se mi je zdelo logično. Saj ženske nismo šle rojevati v porodnišnice zato ker bi nas bolelo, tja smo šle zato, ker je bilo preveč nepotrebnih smrti pri porodu, ki bi se jih dalo preprečiti, če bi bil zraven zdravnik. Oni pa so se potem odločili namesto nas, da je bolečina prehuda in zmedicinizirali (?) porod do konca. Na koncu sem se že kar nekako navdušila za naravni porod in sem se odločila, da se prijavim, grem na predavanje in se potem odločam naprej.

Ko sem šla na prvo predavanje in sem spoznala vse udeležene babice in spoznala tudi "svojo" babico Tejo Zakšek, ki naj bi nas spremljala pri porodu, pa sem bila povsem "prodana". Teji sem zaupala od prvega trenutka ko sem jo spoznala in vedela sem, da bo z njeno pomočjo vse potekalo super. Čez par dni sva šla še na ogled porodnega centra in od takrat naprej me je bilo strah samo še tega, da bo center takrat zaseden. Rezervacij pa žal ni (seveda, saj itak ne vemo za kdaj naj ga rezerviramo :)) mogoča. Teja nama je razložila celoten potek, kaj vse potrebjeva, na kaj morava biti pozorna, ipd.

Ker se je predvideni datum poroda že hitro bližal, smo imeli potem cel teden akcijo. Bolj ko sem mislila, da imam že vse pripravljeno, bolj so se mi nabirali opravki. Predavanja, dobiti potrdilo da nimam virusa HIV ali HPC, posneti CD s prijetno muziko za k porodu, posneti še zadnje fotke s trebuhom in končno napisati porodni načrt. In ko sva napisala zadnjo piko na porodnem načrtu (dobesedno), mi je ob enih ponoči odtekla voda.

Hitro se javim Teji in pokličem Tito, ki se je ponudila, da gre zraven. Mamo, da pride paziti Eneja (oni trije, mama, ata in Enej so imeli že spakirano, da gredo naslednji dan na morje, kar je seveda padlo v vodo, saj sem hotela, da ga čimprej po porodu pripeljejo k nam, da spozna bratca). Pripravila sem še malico (lubenico in solato z rižem) saj je Teja ves čas poudarjala, da ženska z praznim želodcem ne more roditi, in smo šli.

Ko smo prispeli v Postojno je bila Teja ravnokar v nočni in me je sprejela kar ona. Me pogledala (bila sem šele 3 cm odprta), mi dala čudovito haljinico (blago so morali nakrasti kakim prababicam, ker takega se pomoje ne dobi več :)) in nas pospremila v porodni center, ki je bil na srečo prost. Tu smo se prijetno namestili vsak v svojo posteljo in čakali, da se začne dogajanje.

Razen sem ter tja kakega popadka, se do jutra ni zgodilo nič. Za zajtrk smo si zaželeli kruh in mortadelo in ko se je Tita skoraj že odpravila v trgovino, so nam točno to prinesli za zajtrk. Vmes se je oglasila še Teja, naredila CTG, gotovila, da se dogaja nič in odšla domov. Dogovorili smo se, da se kasneje oglasi oz. naj jo pokličemo, če se zadeve začnejo odvijati. Tudi Tita je ugotovila, da je ne potrebujeva in je tudi ona odšla domov, vmes je prišel na obisk še Enej, in kosilo in večerja in antibiotik po 12ih urah in še kar nič. Že tu sem bila zelo vesela, da sem v porodnem centru, ker so me, razen občasnega CTG-ja, pustili povsem pri miru. David je bil z menoj, da mi ni bilo dolgčas ali bi me popadel strah, vmes sem brala knjigo, poslušala muziko, gledala Tv, še po sladoled je šel (meni niso dovolili izstopiti iz stavbe, drugače bi šla tudi jaz na sprehod). Če bi bila v "navadni" porodni sobi, bi me v tem času že filali z umetnimi popadki, saj je menda treba roditi v 12ih urah po razpoku ovojev.

Ker mi je pri Eneju pomagal klistir, sem predlagala Teji, da poskušamo tudi tokrat pospešiti zadeve na ta način. Prinesla mi je ricinusovo olje in mi predpisala količine. Ob desetih zvečer sem pojedla dve žlici olja (sploh ni tako grozno kot pravijo, le poplakniti ga je treba s čim dobrim), ob enajstih me je "pregnalo" in hkrati pognalo popadke. Začelo se je z popadkom na 10 miut, nato z naslednjim na 8, še en ali dva na 5 minut nato pa so kar takoj našponali na dve minuti (od tega je eno minuto trajal popadek in sem imela le eno minuto za počitek).

Že med temi popadki se mi je zdelo super, ker sem bila še vedno v "domačem" okolju apartmaja, čeprav tudi tokrat med popadki nisem mogla ležati. Če me je slušajno ujel leže na boku je bil občutek bolečine vsaj desetkrat hujši, kot če sem stala in se naslanjala na previjalno mizo, ki je čakala na našega dojenčka. Ko je postalo huje, se mi je David naslonil na križ, in je bila bolečina takoj manjša. Sploh nisem potrebovala pritiska, samo toploto, saj so menda receptorji za toploto hitrejši kot za bolečino in jih ti signali "prehitijo" na poti do možgan. Fino mi je bilo tudi to, da sva bila na predavnaju o porodu le par dni prej in ko česa nisva vedela, ali sva se ustrašila, da to pa ni več vredu, sva samo pogledal prosojnice, ki so nam jih dali in sva videla, da je vse povsem normalno.

Okrog polnoči pokličeva Tejo, ki je bila v bljižini, da bi bil čas, da pride. Ko je čez deset minut prišla, je imela le še čas, da se preobleče in nato smo lahko kar začeli z "akcijo". Popadki so postajali vse hujši in vse bolj boleči. Nekaj sem jih še lahko predihala stoje, vendar se je glavnina bolečine prestavila na sprednji del medenice, tja kjer se je le-ta širila. Ko je to postalo prehudo sem se usedla na žogo in se naslonila na Davida. Začeli so se zadnji centimetri in obdobje t.i. transformacije (upam, da si prav predstavljam), ki je najbolj intenzivno in najbolj boleče. V tem obdobju je zanačilno "potiskanje otroka navzdol z glasom". To sem videla že na posnetkih, ki sem jih gledala in tudi Teja mi je predlagala, naj poskušam med popadkom izgovarjati AAAAaaa (upam, da je porodna soba fajn izolirana, oz. nič nisem fouš tisitm, ki so spali v sosednji sobi). Res je pomagalo, pomagali pa so tudi topli obkladki, ki mi jih je dala na trebuh.

Ker je od razpoka mehurja (od takrat ko mi je odtekla voda) preteklo že 24 ur ni več dovoljeno roditi v bazenu (čeprav dvomim, da bi jim uspelo pravočasno naliti vodo) in ko sem to "premlela in doumela" me je v nekem trunutku obšlo, da mogoče bi potem pa raje kar vzela nekaj proti bolečinam. Ene dvakrat sem to omenila, vendar je Teja mojo prošnjo gladko preslišala, ali je čakala, da to bolj močno zahtevam. Ko so čez nekaj minut minili tisti najhujši "Aaaaa" popadki, me je zelo hitro minila tudi želja po protibolečinskih sredstvih in vedno ji bom hvaležna, da me je takrat preslišala.

V tem trenutku me je še drugič in zadnjič "pogledala", ugotovila, da sem se v enem popadku odprla iz 7 na 10 cm in da prihaja čas za pritiskanje. Predlagala mi je, naj se dam "na vse štiri" na visoko blazino in se z rokami oprem na "vrv", ki je visela s stropa. Tu je bolečina že praktično minila, ostala je samo še velika nuja po pritiskanju. Lepo sem čutila glavico kako se spušča po porodnem kanalu navzdol. Ko je prišla do roba mi je Teja ukazala lepo dihati in čakati brez pritiskanja, da je pripravila presredek na prehod. Počasi, počasi se je glavica prerinila na plano, v naslednji minuti ali dveh pa še preostalo telo.

Ko sem čez deset sekund dobila Reneja v roke je bil občutek povsem drugačen kot prvič. Deset minut sem ga crkljala in jokala kot dojenček. To je tisti občutek, ki ga zamudijo skoraj vse mamice, ki rodijo "normalno" v pododnišnici, z protibolečinskimi sredstvi ali epiduralno, da o carskem rezu sploh ne govorimo. Občutek olajšanja, ponosa, veselja, čiste sreče, ko držiš v rokah svojega otročička, ki si ga čisto sam spravil na svet. Koktajl občutkov, jih nikoli več ne boš takole zmešal. In mislim, da je tudi za partnerja, ki je prisoten pri porodu ta občutek povsem drugačen, saj je tudi on aktivno pomagal in ne le opazoval kako nemočna ležiš na postelji in se matraš. Saj mogoče pretiravam, mogoče tudi mamice, ki so imele epirduralno ali druge oblike lajšanja bolečin občutijo isto. Če primerjam svoja dva poroda je bil pa dugi prav romantičen.

No takole. Po porodu smo se še pol ure crkljali v porodni sobi, vmes je sledil še en popadek, da se je porodila še posteljica, odvzeli so popkovnično kri in prerezali popkovino, Teja me je pregledala za morebitne raztrganine, a razen male, male razpokice ni bilo nič. Nič kar bi bilo potrebno šivanja, kar je bila moja največja želja pred porodom.

Nato sem sina končno dala iz rok, da so ga izmerili. Prav smešno mi je bilo, kako podobne mere je imel kot Enej, povsod le za centimeter ali par gramov razlike. 3890 g, 55 cm in 35 cm premer glavice (Enej pa 3820 g, 56 cm in 34 cm premer glavice).

Nato smo se preselili v sobo, v posteljo, kjer smo se še dolgo crkljali, dojili in s svojimi sms-ji prebudili pol Slovenije. Okrog štirih zjutraj smo končno zaspali. Naslednji dan pa smo že sprejemali obiske, k nam pa se je preselil tudi Enej, da smo preostanek bivanja v prodnišnici preživeli skupaj. To se je izkazalo za krasno potezo, saj je (skoraj) povsem brez problemov sprejel bratca. Le prvo noč je imel malo krize in sem se morala nekoliko več ukvarjati z njim in zvečer zaspati ob njemu. Naslednje dni, ga je le še malce pockljal, drugače ga pa sploh ni več "porajtal".

Po pričakovanjih smo imeli nekaj več težav in stresnih trenutkov, ko smo se začeli srečevati z otroškim oddelkom. Pediatrniji, ki je bila v službi tiste dni, ko smo bili tam mi, ni šlo v račun, kako da sem se odločila, da ga bom izključno dojila (kot to priporočajo vsi strokovnjaki). Sploh, ko je mali drugi dan shujšal 290g me je že prav napadla, da je otrok sestradan in da če se mi nič ne smili, da če bo še shujšal ga bo morala dati na infuzijo in da ko shujša 10% je potem zelo težko obrniti težo nazaj navzgor. Čeprav sem bila na te "neumnosti" dobro pripravljena, sem zelo srečna, da sem imela Tito, ki sem jo lahko poklicala, da me je potolažila in mi povrnila "zdravo pamet". Svet je z nekim razlogom tako narejen, da se otroci rodijo z tridnevno zalogo energije in najprej v "prazno" vlečejo, potem pa pride naval mleka. Velika večina otrok po svetu niti nima možnosti dobiti adaptiranega mleka takoj po rojstvu pa prav tako preživijo. V glavnem tretji dan je shujšal še dodatnih 100g, kar je že skoraj minus 10%, četrti dan pa jih je že 50 g pridobil. Po enem tednu je bil že skoraj nazaj na porodni teži.

Tako. Potem smo se še tri dni crkljali v porodnem centru, drugi dan smo malce jokali, ker smo morali, namesto domov, pod lučko "na Havaje", ker nam jo je zagodel bilirubin in nam prinesel nekaj malega zlatenice. V ponedeljek smo odšli domov. Jaz sem se že eno uro po porodu počutila bolje, kot sem se prej vso nosečnost. Četrti dan smo šli že na sprehod in od takrat gremo vsak dan.

That's it folks. Zdaj ste izvedeli o meni in o vseh mojih "luknjah" več kot bi si kadarkoli želela komu povedati, ampak upam, da se je splačalo in se bo še veliko mamico odločilo za tovrstni porod. Če sem zmogla jaz, pa nisem kak hud alternativec, še nikoli v življenju namreč nisem vadila joge, ne znam meditirati, nikoli nisem pomislila, da bi bila vegetarjanec... potem bo zmogla še marsikatera. Je pa res, da moraš biti na naravni porod pripravljen. Če bi šla tja, z namenom, da dobim epiduralno, potem bi pa morala roditi brez vsega, se pa ne bi tako lepo končalo.

Pa še nekaj fotk iz časov, ko smo se še crklali v porodnišnici:

Rene in Enej, rock stars #2

Ko sem obravnavala vse komentarje, se še malce poigrala v Photoshopu sem gotovila, da ne pravijo zastonj, da je "preprosto najbolje".
Tako sem prišla do tega:


Vsi, ki se strinjate, da je ta boljši kot prvi, dvignite roke.

torek, 05. julij 2011

Rene in Enej, rock stars

No takole, s skupnimi močmi nam je uspelo.

Imela sem težave, ker sem želela uporabiti RENEJ, ampak sem želela tudi, da bi se videlo, da sta to dve ločeni osebi. Nekaj debate je potekalo še preko elektronske pošte. Luka je dal dobro idejo o izgledu, ki sem jo želela uporabiti a jo še malce dodelati. Tako sem daneč naredila svoj prvi LOGO v Photoshopu. Kar malce sem ponosna na svoj izdelek. Zdaj moramo napraviti še eno luštno fotko mojih mulčkov, ki se bo še barvno skladal z logom.




Kako je pa vam všeč?

Baby Language

Evo, zdaj imam čas, da sprobam tole.

nedelja, 03. julij 2011

Kako sem prišel na svet - Enej

Če vam hočem povedati Renejevo porodno zgodbo, vam moram najprej povedati še Enejevo. Tako boste lažje razumeli zakaj sem se odločila za (za današnji čas) t.i. alternativni porod. In res si želim povedati kako je potekalo, ker je bilo izredno lepo in upam, da bom s tem spodbudila še druge mamice, da se odločijo za to možnost.

Pri Eneju se je začelo tako, da sem zadnje dni pred porodom komaj še životarila. Vsa debela, zatečena in utrujena sem samo še čakala, da dobim v roke svojega dojenčka.
Ko sem bila že dva dni čez rok, so me napotili na pregled v porodnišnico Ljubljana. Ker sem ponoči že čutila nekaj popadkom podobnega (kar pa se čez dan ni nadaljevalo) in sem bila, kot že rečeno, že vsega pošteno sita, sem šla v Ljubljano z namenom da rodim. Dejansko sem si mislila: "naj naredijo kar hočejo, samo ven naj ga že spravijo".

Ko so me pregledali, so ugotovili, da sem že 2 centimetra odprta in ker sem "od daleč" sem se jim zasmilila in so mi s potrganjem jajčnih ovojev pospešili porod. Dali so mi haljo, vrečko za obleke in me napotili v zgornje nadstropje na britje in klistir. Možeka pa "nekaj pojest" in naj se vrne čez eno uro. Klistir mi niti ni bil tako grozen kot je nekaterim in dejansko mi je nekako sprožil naravne popadke.

Ko sva prišla v porodno sobo je bila ura 7 zvečer. Tu pa se je začele igrice "kdo bo koga" z zastarelim sistemom. V sobi sta naju pričakali babica in zdravnica. Ker sva imela napisan porodni načrt (kot so nam to predlagali v materinski šoli), ki nama ga je pomagala napisati moja dobra prijateljica, profesorica na oddelku za babištvo na visoki šoli za zdravstvo, smo najprej prebrali to. Med branjem so mi samo povedali, to se ne da, to se ne da, to mogoče, bomo videli.. temu se reče tako... in na koncu niso upoštevali niti ene same samcate stvari, ki sem jo imela zapisane v porodnem načrtu.

Začelo se je z predrtjem mehurja, za katerega sem napisala, da ga ne želim. Babica, ki je bila na pregledu, je na srečo predlagala, naj se vsaj malce sprehajam prej kot mi ga  predrejo, ker sprehajanje pomaga za pospeševanje poroda. Po dveh urah sprehajanja po hodniku pred porodnimi sobami so se popadki lepo stopnjevali in sem se tudi lepo odpirala ob pregledu so mi napovedali, da če bo šlo tako naprej bom ob enih ponoči rodila. Ker je bil ob 9ih čas, da se zamenja izmena se je zdravnica odločila, da je skrajni čas, da mi predre mehur, kar naj bi tudi pospeševalo porod. Po drugi strani pa mi po predrtju mehurja niso več dovolili gibanja. Od takrat naprej so me obsodili na ležanje na boku in takrat je prišla nova babica, ki pa je bila eno najbolj zoprnih in nečloveških bitij, kar sem jih v življenju srečala. Ne morem reči, da jo sovražim, ker je niti ne poznam ampak res je ne bi želela več srečati, ker mi je povsem pokvarila tako edinstven in čudovit trenutek v življenju kot je rojstvo otroka.

V glavnem, od takrat naprej sem ležala na boku in vsak popadek je bil neverjetno boleč in nikakor se nisem mogla sprostiti. Ves čas sem prosila, naj mi dovolijo vstati in se gibati, a to ni bila niti opcija. Ker se je takrat seveda vse ustavilo, so me prav po hitrem postopku prepričali še v umetne popadke in lajšanjem bolečin v žilo, kar mi je po eni strani povzročilo neverjetno neugodje in bolečino, po drugi strani pa sem bila od zdravil tako "zadeta", da se praktično ničesar ne spomnim. Vem samo, da sem jih ves čas prosila, če lahko vstanem in ves čas sem gledala na uro kdaj bo ura ena, da bom končno rodila, kot mi je napovedala prejšnja babica. Seveda je ura ena odbila kot bi mignil in tudi dve in tri.

Ob treh smo začeli s pritiskanjem in skakanjem po trebuhu a brez haska. Vsakič so mi rekli, da samo še enkrat in vsakič sem (pa čeprav sem bila povsem pod vplivom zdravil, videla zdravnika kako je med nogami odkimava, da ne bo še prav kmalu). Tako se je nadaljevalo do šestih zjutraj, ko sem začela noreti, naj počasi že nekaj ukrenejo, ali pa mi napravijo carski rez, samo naj mi ne pravijo, da samo še enkrat ker nisem butasta. Takrat pa se je na srečo spet zamenjala izmena in vrnila se je babica, ki je bila z mano že zvečer. Ko sem še kar "težila" naj že nekaj ukrenejo, mi ponudijo, naj pa malce vstanem, če bi mi to pasalo. Ja haloooo. Že celo noč prosim če lahko vstanem.

Po dvajsetih minutah stanja začutim glavico kako se pomika navzdol. Žel sem se ustrašila, da bo kar padla ven in sem se nazaj ulegla na mizo. Še enkrat poskušamo pritiskati a še vedno nič. In prav na hitro ugotovijo, da se je zataknila. Jaz še vedno trdim, da so izkoristili trenutek, ko so bili vsi v sobi in so se kar na hitro odločili za vakuum. Seveda je sledila epizotomija in končno sem povsem izčrpana, dehidrirana in omamljena ob osmih zjutraj dobila v roke svojega lepega Enejčita. Žal se tega trenutka le megleno spomnim. Naslednji trenutek, ki se ga spomnim je babica, ki je pod lučko pregledovala posteljico in tega, kako je poklicala zdravnika, da se je delček odtrgal, kar je pomenilo splošno narkozo in iztipanje.

Čez dvajset minut sem se zbudila in pred seboj zagledala Davida kako crklja najino malo štručko.
Nato smo se še tri ure crkljali, potem so naju z Enejem odpeljali v sobo. In šele sredi noči, ko sem ležala v postelji in gledala svojega sinčka so se mi ulile solze sreče ko sem gledala to popolno bitjece in šele takrat sem postala "mama" v pravem pomenu besede.

Enej v porodnišnici


Po treh dneh smo odšli domov, kjer sem nato zaradi šivov še deset dni v groznih bolečinah, ki so se le vsak dan stopnjevale. Deveti dan mi je babica pobrala šive in takrat sem lahko zapustila posteljo. Deseti dan sem šla na kratek sprehod in komaj prehodila ubogi kilometrček. Šele deseti dan sem začela zares uživati v družbi svojega sinčka.





Takole utrujeni smo bili zjutraj

In zato, zaradi te izkušnje sem se odločila, da v drugo naredim vse kar je možno, da bo tokrat drugače.
In upam, da bodo tudi bodoče mamice, ki bodo to brale znale bolje predstavljati porod in se postaviti zase. Osebje v porodnišnicah moramo počasi prepričati, da porod ni operacija in da znamo ženske to narediti same, če nam le dovolijo, da poslušamo svoje telo. Kako je, ko poslušamo svoje telo pa prihodnjič.

petek, 01. julij 2011

1 julij

Prvi julij običajno preživimo nekje na morju in doslej sva še vsako leto oba pozabila, da je ta dan za nas (naju) nekaj posebnega. Prvega julija dvatisočšest smo namreč imeli eno hudo žurko na Bledu in sva postala gospod in gospa.

Ker smo letos po sili razmer (ja, res nam je hudo :).. ) nekateri  (Enej je namreč na morju s staratom in staromamo),ostali kar doma. pa smo se uspeli spomniti celo na obletnico.
From Na željo posameznikov še nekaj od poroke

Od takrat je šlo vse samo še navzgor, še posebej kile. :)