torek, 21. september 2010

KONEC

Skoraj na dan točno 4 leta nazaj sem se vpisala na DOBA Faklteto.
Danes sem dobila v spričevalo vpisan zadnji izpit. 180 ECTS je zbranih, samo še potrdilo o dipolomiranju dobim.

Juuuuhejjjj!

Najbojša nagrada za uspešno opravljen izpit je pa že od nekdaj šoping. Jaz grem pa v petek v London. To se ne bo dobro končalo. :)

torek, 14. september 2010

Rake

Včeraj sva šla z Enejem na Rake. Enej s kolesom, jaz sem tekla. In ni za verjet, dejansko sem celo pot tja in nazaj tekla. Brez priganjanja, z malo zabavnega prigovarjanja, veliko tekmovanja.

In ko sva prišla nazaj je rekel: "Zdej bi pa še tekel do slapa".

Moj Garmin (ki mi ga je možek kupil za rojstni dan in je sedaj moj zvesti spremljevalec na tekaških poteh) pravi, da sva pretekla oz. prekolesarila 4,82 km, za kar sva rabila 43.39 minut s povprečnim časom 6,6 km/h.

Pol sva pa pojedla taaaak sendvič.

sreda, 01. september 2010

Ležerno

Ko smo prispeli v Bonifacio, v camp Des Iles, ki smo ga poznali še od lani in je bil naš najljubši kamp (zaradi bazena in čisto novih WC-jev) in ugodnih cen (31 € v srednje visoki sezoni, z elektriko), so je za nas začel ležerni del dopusta. Cilj je bil, da toliko časa prelenerimo, da nam postane dolgčas in bomo šli z veseljem domov.

Tu so naši dnevi potekali takole. Dopoldne skakanje po bazenu, popoldne spanje, proti večeru še malo male plaže Sperone, ki je gotovo med najlepšimi a manj znanimi Korziškimi plažami. Če je ostalo še kaj energije smo šli zvečer še na sladoled in sprehod po Bonifaciu. En dan pa smo izkoristili še za obisk Rondinare, ki je luštna, a po prvem juliju že nekoliko preveč natrpana za naš okus.

Po 5 dneh lenarjenja smo dobili zoprne sosede(letos najbolj zoprni sosednje za spremembo niso bili Slovenci, kot se nam je to zgodilo lani, ampak Francozi), pa še WC se je zamašil. Prav na hitro smo spakirali in se odpeljalih kakih 100 km višje proti severu, v kamp Californija, ki smo ga tudi poznali še od lani in tudi oni so se nas še spomnili, kar je vedno prijetno videti.

Tik preden smo prispeli do kampa smo se ustavili še v Sparu, kjer smo razmaku parih minut doživeli še eno lepšo in eno slabšo stvar letošnjega dopusta. Ko smo stopili iz avta nam je namreč prihitel nasproti neki prijazni motorist, ves v črnem, in je Eneju ponudil sladoled (5 jih je bilo, kupili pa so 6 pack). Res ga je bil vesel. Ko pa smo stopili v trgovino, so nas že po dveh-treh minutah začeli preganjati, naj stopimo na blagajno, ker v času kosila zapirajo. Ničesar več nam niso dovolili nabrati, takoj, ampak takoj smo morali ven. Kaj takega še nikjer nisem doživela. Lahko bi vsaj 10 minut prej zaprli vhod pa bi bilo.

V tem času je tudi na Korziko prispel vročinski val in že ob 10 dopoldne je bilo 34°C, morje pa se je, vsaj v tem kampu, tako ogrelo, da je bilo kot scalnica (oprostite izrazu, ampak kar je res, je res). Hkrati pa, je očitno neka ladja v bljižini kampa v morje spustila vrečko (ali več) smeti in je to cele dneve plavalo po vodi. Disgasting.
Zato smo vmes odločili, da se gremo še malce ohladiti v hribe na Col de Bavella in čudovito reko Solenzaro. Prijetno hladna voda, kristalno čista, tako čista, da jo med plavanjem brez težav piješ, in prijeten piš v hladu borovcev na 2000m. Poezija.

Še en dan namakanja v scalnici in že je bil čas za odhod. Ironično smo ravno večer pred tem v kamp dobili prve simpatične sosede, s katerimi smo se takoj "zaštekali" in bi se res lahko spoprijateljili. Nizozemci.

Zadnji dan še enkrat skok v do in v Solenzare, malo šopinga, Korziških dobrot, za domov in na trajekt.

The end