torek, 31. avgust 2010

Tim

Danes sem se pozanimala in dobila dovoljenje za objavo našega novega prijateljčka, malega Tima.

Enej se obnaša kot veliki brat in komaj čaka da ga bo lahko crkljal in pestval, Tim pa se za to ne zmeni in kar spi.

ponedeljek, 30. avgust 2010

Družba

Lani, ko smo šli na Korziko, smo imeli družbo ves čas potovanja. Kar nekaj nas je bilo ob istem času doli, tko da smo preživeli sami samo dva večera. Letos smo vedeli samo za ene prijateljčke, da so na dopustu na Korziki, ampak smo imeli različne poti in nekoliko različen tajming. Kar malo nas je skrbelo, da nam bo dolgčas, ampak, kot se je izkazalo, je bila skrb povsem odveč.

Z malce pomoči, s strani ovce, oslička, knjig in Michaela Bubléja smo se izredno zabavali. In prav nič nam ni falilo. Vseeno pa smo se veselili tisto malo družbe, kar smo jo uspeli dobiti. Tako so v zadnjih dveh-treh dneh SMS-ji kar švigali sem in tja, ko smo z Humar-Pižmohtki usklajevali poti, da bi se vendarle nekje srečali.

Pred srečanjem smo skočili še do Filitose, kar sicer pirporočamo, ker je zanimivo. Le čas si lahko izberete boljši. Ob dvanajstih, ob sončnem vremenu, so menhiri bistveno manj zanimivi kot pri 10-15°C manj.

Naše poti so se križale v Propiranu. Kjer smo en večer preživeli skupaj, v miru poklepetali, spili nekaj ohlajenega vinčka in uživali. Družbe sta bila še najbolj vesela Gaja in Enej, Gypsi pa malo manj, ko sta jo mulca vlekla na vse strani in ji izmenično metala žogo.

Tu smo si prvič privoščili nekaj malega namakanja v bazenu v kampu, in nas je Enej "prijetno" presenetil, ko je iz otroškega bazena kar brez rokavčkov oddirjal proti globokemu bazenu in se vrgel vanj. Prijeten del je bil ta, da je fantinec kar sam priplaval na vrh. Revež sploh ni vedel zakaj ga nadiramo. Konec dober, vse dobro, previden pa res nisi nikoli preveč. Mulcev ni za spustiti izpred oči niti za minuto. 

Od tu smo pot nadaljevali preko Sarten, z vmesnim postankom na idilični plaži, z manj idiličnim dostopom, Roccapina, do Bonifacia, kjer se je začel tisti bolj leni del našega dopusta.



sreda, 18. avgust 2010

Zahodna obala

Ne vem kam se nam je tako mudilo, ampak že naslednje jutro smo se odpravili naprej proti jugu.

Najprej smo se popeljali do reke Fango, z brezhibno čistočo vode, kjer si videl dno v nekajmetrski globini, kot bi ga gledal s povečevalnim steklom. Naokoli so skakljale žabice, martinčki so se greli ampak voda je bila pa mrzla, pa sploh še nismo bili navajeni prav toplega morja. Več kot do sredine stegen se nismo namočili, zato nam je hitro postalo (pre)vroče in smo umaknili svoje razvajene riti nazaj v klimatiziran avto.

Počasi smo lezli čez rdeče vijuge in serpentine čez Col de la Croix, ki je ponujal razgled čez dva ogromna zaliva (na tretji sliki), kot bi ju gledali skozi širokokotne oči. Pozdravili smo muflone in opazili požar, ki se je raztezal čez dva hriba. Požari so na Korziki pogosti in težko se jih pogasti, saj je maquis (maki, po naše ampak ne morem porabljati te besede ker ne ponazori pravega filinga. Maki, kr neki.) povsem neprehoden.

Porto nam ni bil videti zanimiv in smo se zapeljali kar mimo in do Piane, kjer smo si zaželeli malce zaplavati in smo se spustili do Plage d'Arone, ki je bila čisto navadna plaža. Ničposebnega,  dolgčas, gremodalje. Tu se je cesta nekoliko zravnala in so kilometri kar hitro tekli.Odločili smo se, da šibnemo do Ajaccia in tam poskušamo najti kako trgovino s fotomaterialom, da pridemo do nove baterije za našega fotkiča, ker nam je obstoječa že močno kravžlala živčke.

Enej ne bi bil Enej, če ne bi par kilometrov pred Ajacciem zaspal in spet smo se le peljali skozi in iskali kamp nekje v bljižini. V bljižini jih je sicer precej, ampak v pristanišču se ravno ne bi namakali in tako smo v iskanj kampa, s kar štririmi zvezdicami, ki smo ga imeli na seznamu, pristali v Porticciu v kampu s tremi zvezdicami, ki je bil brezpogojno slabši kot tisti v Algajoli z dvemi zvezdicami. To me je tako žrlo, da sem si šla naslednje jutro ogledati še tistega z štirimi, za katerega sem žrtvovala mobilne internetne minute, da sem našla njegovo lokacijo, se peljala trikrat mimo njega in na koncu ugotovila, da je enointaisto sranje, le še nekaj kubičnih centimetrov zamrzovalne omare je všteto v ceno in parcela je večja. Pred kosilom smo šli na eno plažo, ki je imela pritok mrzle reke in čofotanje ni bilo ravno prijetno, nato pa smo si privoščili pravo nedeljsko (očitno je bila takrat ravno nedelja) kosilo, krompir in piščanci v smetanovi omaki. Pod večer pa smo se zapeljali nekaj sto metrov do plaže Mare e Sole, ki pa nas je navdušila. Zaradi čiste vode, prijetne mivke, velikosti in predvsvsem zato, ker je bila, ko smo prišli, že povsem prazna in smo se lahko afnali in telovadili kolikor nam je srce poželelo. Bilo nam je tako fino, da smo se raje odpovedali Ajacciju. Trgovine z baterijami internet itak ni našel.Verjetno jih vsi kupujejo le še preko neta. Kdo bi jim zameril?

Zvečer sem brala Čefurji ravs. Tako sem se režala in hehetala, da sem brala dokler je ni zmanjkalo.
Evo, pa sta spet dve noči mimo. Jebelacesta gre hiro.

Izjava tedna

Enej: "A ti si moja mamica, Hermina je pa od Timija mamica?"

Iskrene čestitke mladi družinici, veliko zdravja, sreče, zadovoljstva, medsebojnega razmevanja, bobnanja in dobre izolacije. :)

Tale fotka je nastala včeraj, nekaj ur prej kot je Tim prijokal na svet.

četrtek, 12. avgust 2010

Algajola in okolica

Naslednji dan smo prvič izkoristili možnost pranja v kampu, kar nadvse priporočam, če potrujete dalj časa. Prihrenek prostora v avtu je veliko vreden. Pa še domov se je lepše vrniti, če nimaš potem še naslednje tri dni namenjene izključno pranju.

Tale kamp me je fajn nahecal. Očitno je bil tu "Algajolski trikotnik", ker mi je šlo čisto vse narobe. Najprej sem izgubila 6€ vreden žeton za pralni stroj, ki sem ga po dveh urah vztrajnega brskanja našla pod zadnjim zicem. Nato sta šla mulca pod tuš in sta pol ure veselo prepevala in se odmakala, ko sem šla osvežiti še jaz, pa je bilo kot v zoni somraka, nastlano z listjem, tekla pa je samo mrzla voda, da bi si najraje roko odgriznila. Naslednji dan sem jasno ugotovila, da so trije tuš placi in da sem se tuširala v opuščenem delu.
Ker smo navajeni, da je na Korziki povsod pitna voda, smo bili prvi dan neprijetno presenečeni, ko smo na sanitarijah opazili znak, da voda ni pitna in takoj ko sem šla po prvo in edino "šteko" vode, sem srečala po kampu vodnjake s pitno vodo. Štacuna pa hujša kot prfarski Merkator pred 20 leti. 20 artiklov na 40 kvadratih. Ok. pretiravam, ampak več kot 100 različnih artiklov pa res ni bilo.
Pa še daleč je bilo do plaže in še tirnice je bilo treba prečkati. Ampak plaža je bila pa lepa. Čista, nekoliko hladnejša voda in droben pesek vse naokoli.

Dopoldne smo preživeli na plaži, opoldne smo, tako kot vsak dan, prespali, nato pa smo se proti večeru odpravili na oglede. Najprej v Calvi, Columbovo mesto, ki nas je očaralo z urejenostjo in razgledi na marino, ter odličnim sladoledom. Nato pa še L'ille Rousse, kjer smo ravno prav ujeli sončni zahod in prejeli luštno novičko iz Idrije.

Čeprav sem na koncu ugotovila, da kamp le ni tako slab, kot je v začetku kazalo, sem se odločila, da v kamp z manj kot tremi zvezdicami pa res ne grem več.

torek, 10. avgust 2010

Sever

Prvi dan na Korziki je bil nadaljevanje včerajšnjega. Prvi nakup hrane v Bastiji, postavljanje šotora v San Damianu, kuhanje večerje (pripravljena solata iz Casinoja, bagette in sir), pod tuš in spat.

Naslednji dan pa kar rano na pot proti severu. Spet čez Bastijo, ki si je tudi tokrat še nismo uspeli ogledati bolj podrobno, in naprej proti Cap Corse. Odločili smo se, da ne gremo prav do vrha ampak bomo rt prečkali po sredini, čez naključni prelaz, da vidimo obalo še z višine.

S pomočjo zemljevida smo se odločili za Col de Olcani. Pot proti vrhu je bila izredno lepa z najlepšimi razgledi na slikovite (a lahko rečeš slikovita če je čist črna?) vasice, čudovite kapelice poleg vsakega mini pokopališča s po 4 do 5 grobovi. In vse naokrog zelena. Maquis, ki te ljubim zeleno. Čudovita mešanica zimzelenih rastlin od rožmarina do lavande, ki preporsto diši po Korziki in smo jo doma degustirali tudi kot začimbo na okusnem kozjem siru. 

Vendar lepši kot so bili razgledi, slabša je bila cesta in po nekaj kilometrih ali raje stometrih, ko se je naš Passat izkazal že za pravo offroad zverino in ga je maquis že nekajkrat, ne preveč nežno, pobožal po bokih smo ugotovili, da se pot, dva ovinka naprej, konča. Že vožnja naprej je potrebovala pomoč "od zunaj", vožnja rikverc, v najhujši opoldanski vročini, je bila pa sploh zabavna, na srečo smo že po cca. 100 metrih odkrili obračališče, da smo se lahko vrnili v dolino. 


Ker smo bili že pošteno lačni, smo se ustavili na bližnji divji plaži za kosilo in hitro ohladitev v morju. 
Nato smo se odpeljali naprej, čez Col de Sainte Lucie, ki je bil lepo prevozen a niti pol tako slikovit kot prvi. Na tej poti smo imeli izredno "srečo", da je Enej vedno, takrat ko je bilo treba na kak ogled, zaspal. Tako smo se peljali čez vsa mesta, ogledali si nismo pa skoraj nobenega. Tako je bilo tudi z Nonzo in njeno črno plažo ter St. Florentom. Ker nismo našli všečnega kampa smo se peljali kar naprej preko L'ille Rosse do Algajole, kjer smo se nastanili v kampu A Marina, ki nam v štartu tudi ni bil najbolj všeč, a smo se ga počasi navadili, bil pa je tudi najcenejši na poti. Pičlih 16 evrčkov smo dali na dan.


To je bil najdaljši dan našega potovanja ko smo prevozili skoraj 200 km po vijugastih, a na srečo, prav nič prometnih, cestah. Brez ovce (in oslička) ne bi zmogli, zato smo ji tudi dovolili, da si je z nami ogledovala znamenitosti.




ponedeljek, 09. avgust 2010

Cinque terre

Fajn je, če se človek kaj nauči iz preteklih napak. Zato smo se po  lanskoletni mukotrpni nočni vožnji proti Livornu, letos odločili, da gremo na pot kar lepo podnevi. In ker nam je lani na koncu zmanjkalo energije za Cinqe terre, smo jih tokrat postavili na prvo mesto. Tako smo namenili prvi dan za vožnjo do Deive Marine, drugi dan za Cinque terre in tretji dan za last minute shoping v Livornu in trajekt do Bastie.

Iz letošnjih napak pa se bomo za naslednje leto naučili, da moramo kupiti rezervno baterijo za fotoaparat, saj nam je "umrčkala" takoj ko smo stopili v narodni park Cinque terre. Tako nimamo na fotografijah čudovitih razgledov, ki so se nam ponujali, Eneja na čistapravem hitrem vlaku, nobene izmed petih vasic, fantastičnega sendviča iz "prosciutto coto" in sveže mozarelle z svežimi paradižniki, sladoleda iz temne čokolade, enourne peš poti iz tretje vasice v četrto, ki smo jo v najhujši vročini in brez vode, komaj premagali v treh urah. Tole pa imamo: