torek, 12. januar 2010

Spanje

Že pred časom sem se hvalila, kako da smo Eneja navadili spati v svoji postelji, pa se mulo ni tako hitro dal. Kmalu se je spet vsak dan ponoči prisvaljkal ves zaliman v najino posteljo in nama kradel dragocene centimetre in minute spanca. In to vsako noč kakšno uro prej, na koncu je bil tam že takoj, ko sva za sabo zaprla luč.

Med prazniki pa sem poskusila novo finto.

Najprej sem mu dovolila, da je 14 dni spal kar pri meni, da je mamina postelja izgubila svoj čar in se je odvadil prebujanja sredi noči.
Prve dni me je nenehno spraševal: "Mami a si pijazna? A bom sou spat u mamice poteja? A zej takoj? A bom pj mamici ninau? A sm biu piden?"

Atija sva v vmesnem času poslala v Enejevo posteljo, da si je malce svoj "pukl naglihau".

Ko je bilo Novoletna noč mimo in je bil od vsega žuranja prijetno utrujen, pa sem mu vrgla kost in vztrajala. Njegovo superduper posteljico smo iz postelje z baldahinčkom spremenili v visoko posteljo, (med postavljanjem sem ugotovila, da se da tudi ikeine zadeve narobe zložit in sem, namesto da bi odšrafala en šrauf in prišraufala dve stopnički, razšraufala celo posteljo, nazaj do navodil na strani 1, in spet nazaj), ki se mu zdi blazno nobel in je čisto važen ko leze gor. Za vasak slučaj smo tla naokoli dobro obložili s peno, dodali babyfon, da sem ga slišala takoj ko se je zbudil in jo mahnil proti ven, in ga prestregla že na pol poti, da mamine postelje sploh videl ni.



In glavna finta? Kafe!

Ta misel se mi je utrnila, zadnjič na "kavi" s Špelo. Midve sva naročile vsaka svoj čaj, Enej pa: "KAFE!", ko mu je kelnarca prinesla dva deci kakava ga je od navdušenja, da je dobil kavo, na dušek izpraznil, da ga je še celo pot do doma "tibuh bubau".

Tako sem mu že zvečer, pa še parkrat ponoči, obljubila, da če bo do jutra počakal v svoji postelji, bo zjutraj, tako kot to med vikendom dobi mami (ker težje vztaja kot ati ;) ), dobil kafe v posteljo.
Pa še mal odgovarjanja na takšna in podobna vprašanja: "A sm cis maj zapan? A ni vec tama? Bom cist maj ninau?!" Nekaj nočnih lučk "kjer ga mami gleda", polno posteljo nagačnenih živali in...

In glej ga zlomka, zjutraj smo zasačili mulca, kako leži v postelji, gleda v luft in čaka na svoj kafe. Tako je zdaj že, 10 dni in vsako noč bolje spimo in zdaj si pa že upam trditi, da smo po vseh mukah (o katerih vam sploh ne bom govorila) končno vsak v svoji postelji.

IHU IHU (Enejev JUHU)!

četrtek, 7. januar 2010

Zimske radosti

To sezono vedno sneži ob nepravih trenutkih. Ko ni praznikov ja, ko so prazniki ne. Namesto, da bi med dopustom trenirali mišice in tanjšali telo na snežnih planjavah, smo jih mehčali na kavču. Takoj ko se začne delovni teden in se vozim čez edino cesto, poleg Vršiča, ki je zaradi snežnih razmer zaprta (sicer le) za priklopnike pa že spet veselo sneži.

Vseeno nam je nekajkrat uspelo tudi malce uživati na snegu.

Včeraj npr., sva za pot od vrtca pa do doma, ki je je vsega skupaj za cca.200-300 m, porabila dve uri in pol.
Vmes pa smo bili kreativni.

(foto: Tita Stanek Zidarič)