petek, 31. december 2010

Novoletno voščilo

Letos smo imeli resen namen, da napišemo in pošljemo novoletne čestitke.
Najprej smo se nameravali fotografirati, slike razviti in jih uporabiti za čestitke.
Kot boste videli v nadaljevanju se nam te fotke niso najbolj posrečile.

Ko smo obupali nad fotografijami smo šli v knjigarno in kupili paket čestitk z ilustracijami slovenskih avtorjev. Enej jih je še dodatno porisal, jaz sem jih napisala, ko pa sem jih hotela opremiti z naslovi prejemnikov, sem ugotovila, da se je moj seznam naslovov izgubil neznano kam. No, nato sem itak ugotovila, da bi bila tako ali tako prepozna, saj so že zaprli pošto. Bili smo tako optimistični, da smo jih celo nesli sabo na naše mini počitnice, a so nas seveda lep počakale v torbi.

Torej, tudi letos od nas voščlnice žal ne boste prejeli, se pa na tem mestu zahvaljujem vsem, ki ste se potrudili in nam na tak način želeli vsega lepega in tudi vsem tistim, ki ste obtičali nekje na pol, tako kot mi in tudi tistim, ki ste ali boste na nas vsaj pomislili.

Tudi Česniki želimo vsem vam zancem, neznancem in naključnim obiskovalcem tega bloga, čudovito praznovanje in še lepše nadaljevanje prihajajočega leta.
Ne jemljite življenja preveč resno in se vsak dan zabavajte tako kot smo se mi zabavali na našem novoletnem fotošutingu. Pa obilo zdravja in dovolj cekinčkov v žepu.

Le kdo še rabi rokavčke?

Enej že ne. Prejšnji teden je na Facebooku videl Alena kako plava brez rokavčkov in od takrat naprej je govoril le še o bazenu.
Na srečo smo že rezervirali mini počitnice v Biotermah Mala Nedelja, saj smo že tako dobili zadnji dve prosti sobi. Hotel je že zdaj čudovit, ko bo povsem dokončan, pa bo gotovo cvetka med hoteli. Navdušil nas je predvsem z svilnatim voskanim parketom, masivnim pohištvom in dobro hrano ter luštnimi savnami. Tudi vročo vodo v bazenu smo lepo prenašali, le zrak v bazenu bi bil pa lahko malenkost hladnejši.

Da ne zaidem predaleč... Enej je še kmalu po prihodu ugotovil, da rokavčkov pravzaprav ne potrebuje več in jih je prijazno odstopil Timu, ki je v vodi tudi tako užival, da bodo rokavčki prav kmalu prišli prav.





sreda, 22. december 2010

Risbice

Že zanjič sem hvalila Enejev risarski napredek. Danes pa bi vam bi želela pokazati risbice, ki jih je narisal kake dva tedna nazaj.

Avtobus, s katerega vam mahata Enej in Staramama.

Naš avto.

Ati, mami in Enej.

petek, 17. december 2010

Spanje

Z Enejem nimamo (pre)velikih težav z spanjem.
Okrog osmih se pričnemo pripravljati. Večerja, pižama, zobke umit, risanka ali knjigica, spat.
Problem se začne potem ko je že v postelji objemčka, pa lupčka, pa nosek, pa uha... recimo da se ob devetih proces zaključi, ko utihne, se še malce razgleduje naokoli in počasi zaspi.
Ob sedmih zjutraj, ali par minut čez, se zbudi dobrovoljček.

Na posnetku pa ni bil povsem tipičen večer. Fante je bil tako utrujen, da sam ni vedel kaj bi in to se je kar nekaj časa vleklo. Prav zabaven je bil. Predvsem zaključek, ko se prelomljen na pol odveleče do kopalnice.

petek, 10. december 2010

Že dolgo nič novega... na blogu...

... kajti doma se Eneju kar dogaja, ampak je fant že tako velik, da njegove pogruntavščine kar zdrsijo mimo nas. Ampak pogrunta pa vsak dan kašno. Izjave tedna bi lahko objavljali kar dnevno ker jih je toliko.

Ena od danes:
Enej sedi na kavču, nagec ker se je ravno zbudil in je mandarine. In ena se znajde tam, no saj veste, tam spodaj.
Pa mu pravim: "Dej Enej pazi, ne dajat mandarin blizu lulčka, ker smrdi in je umazan"
Pa mi odvrne: "Sej ritka mi tud smrdi če kakam."

In kaj se dogaja?
Pri risankah smo nekako preskočili iz Strele McQueena na Wall-eja in Ledeno dobo, čeprav igrača-avto Strela je pa še vedno ta glaven. Edini, ki ga Enej včasih povabi, da gre z njim v vrtec.

Tudi v kino smo že šli. Prvič že poleti na Shreka, drugič pa pred kratkim na Svet Igrač 3. Prvič je nakoliko s težavo počakal do konca, svet igrač pa ga je povsem prevzel in ves čas sprašuje kdaj bomo spet gledali kako risanko tam kjer imajo tisto ta veliiiko televizijo.

Lego kocke še vedno niso preveč zanimive, pogosto pa vzame v roke barvice in flomastre in riše. In to tako, da meni sapo vzame. Še poleti so bile samo čačke in glavonožci.

Ko sneži bi se neprestano sankal in kidal sneg. Kepo vrže pa tako, da ne zgreši cilja in boli, res boli!

Pri hrani se zmišljuje sto na uro. Ko določene jedi nekaj časa ni jedel, je jasno, ne mara. In kar nekaj prepričevanja je potrebnega, da jo poskusi. Ker pa se v svoji otroški nedolžnosti še vedno ne zna pretvarjati, potem ponavadi sledi stavek. "Pol sm pa prbau, pa je blu dobru" in že čez nekaj dni si sam zaželi, naj mu skuham npr. bučke, ker jih ima rad.
Velik napredek je tudi v tem, da ne bi več jedel čokolešnika za zajtrk in večerjo. Zdaj si pogosto zaželi rižek, gres, kosmiče, sendvič...


Z velikim veseljem poprime tudi za kuhalnico in meša, reže, mesi. Kuhinja je potem bohpomagaj, seveda, ampak je fajn da ima veselje. Na fotki smo ravno delali pico. Monika je napravila testo, jaz sem ga obložila, obloge pa so sesekljali in naribali otroci. Hitro so ugotovili, da je fajn bit kuhar, ker potem lahko probavaš sestavine.

Pa še ena od včeraj:
Enej in Nona bi rada risala in mali prinese v dnevno sobo plastično mizo in zelen stol, potem pa še modrega. Pa ga vpraša Nona, zakaj je prinesel še enega. Pa pravi Enej: "Ja, ker tist ta zelen je od Marise!".

Sej vam pravim, vsak dan se nam dogaja.

petek, 26. november 2010

Izjava tedna

Enej se vozi na sankah in grizlja malico in reče:
"Mami men sneg na kruh pade, pol ga pa ugriznem pa vidim de je dober".

nedelja, 21. november 2010

Dan spomina na mrtve v prometnih nesrečah

Pred nekaj dnevi sem slučajno naletela na tale angleški dokumentarec o vožnji pod vplivom alkohola. Sicer sem prepričana, da bralci mojega bloga ne vozite alkoholizirani, vendar pa nam da dosti za misliti, lahko pa vlečemo tudi paralele z telefoniranjem med vožnjo.

Priporočam ogled. Žal je brez podnapisov, upam, da boste vseeno razumeli bistvo.

Namesto prižiganja sveč pa raje nakažite denar za oskrbovance Soče, ki so tisti, ki so prave žrtve prometnih nesreč.

Pa prosim, ne vozite pijani, ne tolerirajte pijanih voznikov, pokličite policijo in pripnite sebe in vse sopotnike. Pa prosim, prosim, ne kadite v avtu, ko vozite v njem svoje otroke.











četrtek, 04. november 2010

Izjava tedna

V nedeljo sva se z Enejem strigla. Zaželel si je frizuro, ki mu je ne znam narediti.

"Jest bi imiu taka frizura kot Starata. Take čist kratke laske."


O Enejči moj, še prehitro jo boš imel.

petek, 29. oktober 2010

Enej drvar



Pri naši hiši smo sami kriplji. Ga ni, da ga nebi bolel križ in brez Enejeve pomoči bi Starata in Staromamo pozimi zeblo.

London

V sredo naj bi si dala izpuliti dva modrostna zoba. Ker sem pozabila ortopan, so me odslovili pred vrati in mi dali novo uro. Ampak ker sem se že psihično pripravila na to, da bom tri dni odležala, sem dala vseeno v ler in zdaj imam celo čas, da nadaljujem zgodbo iz Londona.
Tokrat bo bolj fotozgodba, ker za pisanje nimam navdiha. Opazovali boste našo pot, z ladjico do Greenwitcha, kjer nas je premrazilo do kosti in nedeljski dopoldanski sprehod po centru mesta.
Iz tega nabiralnika je pošta potovala skoraj 3 tedne. Točka 0 jo očitno povsem zmede.
Kava in Temza, čeprav Temze nisem pila, si upoam trditi, da barva ni edina podobnost med njima.
O tem sladoled sem brala na blogu in tako so ga hvalili, da sem ga prav morala poiskati. Lastnik je iz Udin in me je takoj "pogruntal", da sem iz Slovenije. Sladoled je bil pa res dober!
Enhanced by Zemanta

sreda, 27. oktober 2010

torek, 12. oktober 2010

torek, 05. oktober 2010

London

Dandanes vedno vsi nekam potujejo in zato mi je bilo že kar malce nerodno ker še vedno nisem letela z letalom in še vedno nisem bila v Londonu. Nekako sem imela vedno druge prioritete, potovalne destinacije pa sem vedno raje izbirali tiste, ki jih lahko opraviš z avtom. Ker je bolj komot in ker avijonom ne zaupam najbolj, kot tudi ne dvigalom. Potem pa so spomladi v službi razpisali nagrado, za prvih 5 najboljših, vikend v Londonu. In takoj sem se odločila, ta nagrada bo moja!
In tako sem prejšnji vikend v družbi 4 sodelavcev in še kakih 15 Kompasovih turistov preživela na otoku.

Začelo se je v petek se je začel zgodaj, že ob 5.30 smo bili na Jožetu Pučniku, ob 6.45 smo vzleteli, malce pred deveto pa smo že bili v -1. Ko smo čakali na avtobs smo tudi ugotovili kdo je bil tisti "čudak", ki smo ga videli že v Ljubljani. Izdale so ga kitare.



Boy George

Ko smo prispeli, smo se naložili v avtobus in se iz Gatwicka popeljali proti Londonu in nato po ulicah londonskih ulicah na ogled. Ko smo se končno ustavili v Convent Gardnu je bila ura že 14 po njihovem času. Namesto ogledovanja le tega, smo se zato raje podali na okrepčilo v prvi Pizza Hut. 




Parliament z Big Benom in London eye



Trafalgar square



Tower bridge



Potem pa v hotel. Express Holliday Inn Limehouse, luštkan z dokaj dobrim dostopom do javnih prevoznih sredstev, le razgled bi lahko bil boljši.

pogled z okna

Čez pol ure smo že bili spet na nogah in smo se odpravili v mesto. Najprej z DLR in nato še z podzemno. Tu pa so se naše poti ločile. Večina jih je odšla gledat voščene lutke, jaz pa bolj plastične lutke, ha. ha, v izložbah seveda. Prehodila sem cel Oxford street, nekaj malega šopingirala, večinoma pa je bil le "window shopping", saj je trgovin občutno preveč, da bi lahko vstopil in si jih v miru ogledal. Za kaj takega rabiš vsaj teden dni. V glavnem škornje sem dobila in s tem je bila moja glavna misija izpolnjena.

Moji Aldo škorenjčki




Selfridges

Selfridges



Ob 19.00 smo se spet dobili in skpaj odšli na tradicionalno "carvery" večerjo, ki je bila sicer odlična, a je ne bi ponovila, "all you can eat" bifeji niso dobra rešitev ob tako pozni uri in po celem dnevu pohajanja. Nato smo odšli še na kratek sprehod po China town-in po Red districtu, nato pa končno v hotel.