petek, 27. november 2009

Kriplni

Enej, a boš sendvič?

Na mujem, ka me kis (križ) bali!

(Včeraj zvečer se je še tako kriplasto pobral iz tal, kot to pogosto vidi ata in starata.)

četrtek, 19. november 2009

Dragi dedek Mraz

Prvič vidim, da obsataj tudi tak iRobot, ki tla pomije.
Nad tem sesalčkom so ljudje navdušeni, če tudi pomije je to "money well spent" 500€.
Pa menda niti pometat ni potrebno prej.



"Check", je že na dedkovem seznamu, vam poročam če bo upošteval predlog.

ponedeljek, 16. november 2009

Designer spotlight

Danes me je na mailu čakalo prijetno presenečenja.
Iz iStocka so mi sporočili, da je bila moja fotka objavljena v designer spotlightu in objavljena na spletni strani.

Moja prva. :)

sobota, 14. november 2009

Mulo jih kuha

Včeraj popoldne smo ugotovili, da imamo prazen hladilnik in se odpravili v trgovino.
Enej je nad tem vedno navdušen, saj imamo dogovor, da si lahko, če je priden, izbere eno stvar. Tako že takoj, ko vidi kam smo namenjeni, začne vpiti: "Sm biu piden, sm biu piden".

Ko prispemo si vedno izbere svoj mali voziček, ki ga nato veselo vozi, polni in ponavadi izgubi na pol poti. Tudi tokrat ga je pridno vozil, ga napolnil s sadjem, sokovi in seveda vrečko bombonov. Bombone je hotel kar takoj odpreti in si jih privoščiti, zato sva mu poskušala razložiti, da je treba izbrane izdelke najprej plačati, šele potem jih lahko odpremo. Nato sva se posvetila izbiri jogurtov, Enej pa se je po svoji navadi odpravil kar naprej.

Ko sva opazila, da ga ni več v najinem vidnem polju, sem šla za njim, a ga bi bilo nikjer. Trgovino sem prehodila dvakrat, pregledala vse otoke, pričakovala, da si bo nekje polnil voziček s Kinder jajčki, a ga nikjer nisem našla. Grem še na en obhod in ga končno zagledam.

Stal je sredi vrste na blagajni, z vsemi izdelki zloženimi na tekoči trak, da bo plačal. Ko je trgovka ugotovila, da je moj, me je prav prijazno povabila, naj kar stopim naprej, saj so mu že oni pomagali naložiti na trak. Že, že, ampak to ni vse kar potrebujemo! Hitro smo naložili stvari nazaj v voziček in ga povlekli nazaj.

Potem sem mu hitela razlagati, da ni dovolj, da tetici na blagajni stvari samo pokažeš, ampak jih je potrbno tudi plačati. Pa pravi: "Imam dinajcke!", in začne vleči roko iz žepa. Začudeno ga gledam in ramišljam le kje je dobil denar? In ugotovim, da vleče iz žepa navidezne dinarčke in mi jih ponuja.

Takrat me je kar zvilo od smeha. Me prav zanima kako bi se zgodba končala, če ga na blagajni ne bi pravočasno ujela!?

petek, 06. november 2009

Česa nas je tako strah?

Zakaj so slovenske ceste in ulice ponoči osvetljene, kot da bi bil dan?
Zakaj ne bi privarčevali na energiji tudi tu? Pa še zvezde bi videli.

Večina zločinov se zgodi na domačimi vrati, pa ne spimo z odprtimi lučmi.

Pa, pa, Pampers.

Čez dan je naš navihanec že od pomladi suh,
ponoči pa je ves ta čas pleničke še vedno imel.

Prejšnji teden pa sem ugotovila, da imamo na zalogi samo še 3 pleničke in se odločila, da novih pa ne bomo več kupovali, ker naš fant te zadeve že čisto obvlada.

En večer je še jokal, ker mu je bilo v njih očitno fino,
zdaj pa je brez že več kot en teden.

Ko greva midva spat, ga vsega zalimanega neseva na wc, potem pa mirno spi naprej.
In ko sredi noči prikolovrati k nama ga še enkrat pošljeva lulat.
Zaenkrat nam gre brez težav, 2 plenički imamo še vedno pospravljeni.

ponedeljek, 02. november 2009

Atlantis

Letošnji prvonovembrski prazniki, so nas hudo razočarali. Naštimali so se za vikend in nam niso privoščili niti enega, samega samcatega, ubogega, prostega dneva. Zato o mini počitnicah niti razmišljali nismo. Odpravili smo se le do Atlantisa. Če vprašate Eneja je bila izbira vseeno fantastična!

Tri ure, od štirih, smo seveda preživeli v vodi in na toboganih. Ta vmesne minutke pa smo glodali sadje in nabirali energijo za naprej.





Ugotovili smo, da sem spet, ali še vedno največja boječka v familiji. Mulcu sem hotela prišparati največji tobogan, po katerem se lahko voziš le z "šlaufom". Ker je rit v luftu, ga je jasno, nemogoče bremzati. Ko ga je D. testiral in strokovno ugotovil, da ni prehudo, sem ga le peljala tudi na tega. Povsem obupana nad hitrostjo čofneva v pristajalno stezo, pa pravi: "TA JE BUJTI!! TE!!" Če ne bi šla na maraton bi zihr imela musklfibr.

Po končni rehabilitaciji v Meku, smo skočili še na klepet do žlahte. Tam pa je Enejčitu naredilo vakuum in je dečko zakomiral na kavču. Spal je še celo pot do doma in do jutra (z vmesnimi sprehodi, kot običajno).

P.S.: Idrca pa res povsod srečaš. Pa ne sam enga! Banda ciganska! ;)

Bananin šejk

V soboto sva se z Enejem odločila, da bova za zajtrk privoščila bananin šejk in solnograške žličnike. Glede na Enejevo obsesijo z rezanjem, (sem vam o tem že pravila?) sem ga prosila naj nareže banane.

Moja odločitev se je žal izkazala za napačno. Ne vem kaj sem tuhtala! Kot da bi dala medvedu ovce pazit! Dve banani je zmazal prej kot sem uspela mikser iz zgornje omarice zvlečt.







Ma tudi žličniki so bili ODLIČNI!
Z solnograškimi žličniki sem se srečala samo dvakrat. Prvič me je z njimi pocrkljala Cilka z Bleda, drugič pa sem jih za sladico naročila pri Štormanu v Celju.

Poznate recept? Ne?

Potrebujete poljubno število jajc, sladkor, sol in malo moke.

Iz beljakov naredite trd sneg, nato počasi vmešate rumenjake, par žlic moke, sladkor v prahu in malce soli. Masa mora ostati čvrsta in puhasta.

Na večji, litoželezni posodi segrejete maslo in na njem oblikujete poljubno velike žličnike. Na hitro popečete, obrnete in odstranite iz ognja. Skorjica se mora malce zapeči, sredica ostane mehka in puhasta.

Njamsi!