ponedeljek, 27. julij 2009

Korzika #3

Četrti dan smo navsezgodaj podrli šotore, se še enkrat vrgli v vodo in se podali proti jugu. Miha in Danijela sta šla naprej, mi pa smo se dogovorili za srečanje z Kacinčki. Oni so se po pregovarjanju le pripeljali na vzhod, kjer smo imeli lepše vreme. Za cilj smo si postavili plažo Pinarello in kamp Californja.

Kamp nam je bil zelo všeč, saj je bil postavljen tik ob luštni mivkasti plaži. In čeprav se nam najprej ni zdelo tako, je bilo super tudi to, da niso dovolili parkirati avtomobila ob šotoru ampak na posebnem parkirišču, kar je pomenilo, da je bil v kampu kljub zmerni gužvi precej mirno in otroci so lahko mirno tekali naokoli. Všeč nam je bilo tudi dejstvo, da wc-ji niso bili ločeni na moške in ženske, kar pri malih otrocih precej olajša logistiko večernega tuširanja. In tu smo prišli na račun tudi naturisti po duši, saj je bil ob tem kampu še en naturističen in tudi polovica plaže je bila namenjena nagcem, kar smo z veseljem izkoristili (seveda bom to v javnosti zanikala. ;))






Še en intermezzo, ker nekateri sprašuje(te)jo.
Čeprav smo iz Korzike prišli lepo zagoreli je to predvsem zato, ker smo take polti in ne zato ker bi se nenehno pražili.
Ves čas smo se pridno mazali z kremami z visokim zaščitnim faktorjem (30), preživljali najbolj vroče dele dneva v senci kampa in/ali šotora, na plažo odhajali šele po 17-i uri in tudi na plaži smo imeli vedno sabo senčko z dodatnim zaščitnim faktorjem.



Ker smo iz plaže običajno odhajali med zadnjimi, okrog devetih zvečer, nas je običajno že malo zazeblo, zato smo se na sončnem delu mivke včasih še malce ustavili in se nastavljali objektivu fotoaparata, da bi ustvarili kako super počitniško fotko.





Enej je tu končno dočakal malo mlajše družbe. Ker smo se imeli tako zelo fino smo kar štiri dni ostali v tem kampu, Kacinčkom se je potem dopust tako ali tako iztekel, mi pa smo se vmes potepali še malo po okolici. En dan smo namenili obisku doline reke Solenzare in ogledu prašičkov na Col de Bavelli, en dan pa kopanju na nam najlepši plaži, Palombaggi. A o tem kdaj drugič Zdaj sem že čisto fuč.

četrtek, 16. julij 2009

Maraton Franja #2

Ha,
zdaj sem se spomnila, da nisem oddala poročila glede Maratona Franja. Verjetno ste že mislili, da sem se potuhnila ker nisem šla. O ne, ne.

Tisto nedeljo je lepo sijalo sončece in zato smo se navsezgodaj zjutraj (kot tudi že večer prej) napokali polnozrnatih makaronov, da bodo čimdlje držali energijo in naredili še makaronovo solato za sabo.

Nekaj čez sedem smo bili že v BTC-ju, ob osmih smo se že pofotkali za "naš klub" Kolektor, ki je vsem svojim zaposlenim (in svojcem), ki so se želeli udeležiti maratona častil štartnino, nam, ta novim, pa še drese.

Ob 9.oo pa smo že čakali na štartu in dve minuti po tem ko je župan ustrelil v zrak smo počasi prečkali štartno črto in se pognali 156 km oddaljenemu cilju naproti. Vzdušje je bilo, kot na vseh takih množičnih prireditvah, enkratno. Ata Mirko se je javil, da bo vozil z mano in mi, kot star maček Maratona Franje, pomagal premagati to dolgo pot.

Dan je bil čudovit, sončen in pravi užitek je bilo kolesariti. Na Vrhniki smo bili kot bi mignil, čez klanec so nam pomagali serviserji, ki so se vozili ob nas in "nažigali" muziko, proti Godoviču je spet šlo, kot da ne bi bilo klanca. Zala je itak zakon, nekaj težav sem imela le z bidonom, saj sem si hotela kar med potjo dotočiti vodo, pa sem izgubila pokrovček.

V Godoviču sva naletela na prve navijače. Tina in Tjaša in fantolina, hvala!

Prvič sva se ustavila v Idriji in nekaj nalega spila in nekaj pojedla (jaz sem pila, ata itak nič ne pije), nato sva se ustavila še v Spodnji Idriji pri Eneju, ki je bil tako navdušen nad dogajanjem, da me sploh opazil ni. In se nato navudšena zapeljala mimo navijaškega društva mladih mamic in njihovih mož in otrok. Super je bilo, res ste mi dali krila. :)

Proti Cerknemu sva se ulovila v luštno grupo in spet je letelo kar samo in kot bi mignil smo bili v Cerknem, kjer sva se spet ustavila in poskušala zbrati energijo za Kladje. 6 km klanca je kar veliko in počasi je bilo treba začeti. Ker sem se pred par dnevi poskusno zapeljala gor sem že vedala kaj me čaka zato ni bilo tako hudo, le malo nas je zmotilo, da se je sredi klanca končala cestna zapora. To je pomenilo, da za vodilnimi že zaostajamo eno celo uro in to, da nas lahko zdaj avtomobili neovirano prehitevajo. In takoj se je pripeljala mimo hruma avstrijskih motoristov, ki se je nato ustavila in nas nato prehitela še enkrat. Brrr. Čez klanec sem kolena kar dobro grizla le ta zadnji kilometer bi pa z veseljem porodala najboljšemu ponudniku.




K sreči nas je na vrhu spet pričakala hladna pijača in pomarančke ter navijači. Po kratkem počitku sva se odpravila proti dolini. Poljanska dolina je lahko na maratonu zelo zahrbtna, saj rado piha v prsi, a tokrat se nas je veter usmili in nam raje pihal v križ. Do Škofje loke sva spet brez težav prikolesarila a rahlo se je že poznala utrujenost, jaz pa sem vmes tudi malce pozabila piti, potem pa sem polokala malo preveč naenkrat in ratala sem malo "švoh".

Tu pa se je začelo tapravo mučenje. Ko sem zagledala tablo še 45 km, se mi je zdelo, da to pa res ni več veliko, ko pa sem začela razmišljati, da je to že skoraj toliko kot iz Idrije do Vrhnike, mi je vzelo nekaj poguma. Še težje je bilo zato, ker sem se po cesti čez Zbilje, Valburgo in Vodice peljala sploh prvič v življenju in res nisem vedala kaj naj pričakujem. Tu mi je malce zmanjkalo veselja, ki pa se je hitro vrnilo, ko sem zagledala Tacen. Tu sva se še zadnjič ustavila, nekaj spila in hitro šibala naprej. Pot je bila še kratka in hitro sva prišla do Dunajske, Žal in BTC-ja, kjer se je ta kalvarija končala.

Na koncu ni ostalo energije za nič več kot samo polažavanje v travi.
Bila sem prepričana, da se mi bo kolesarjenje zamerilo, a čez dva dni, ko sem se vračala iz Ljubljane sem že uživala v spominih na nedeljo.

Še bo treba it. Cilje, ki sem si jih zadala, sem dosegla: priti čez in to prej kot v 8 urah. Možnosti za izboljšave je pa še zelooo veliko. Kot prvo bi lahko vsaj trenirala malce več. :)

Hvala ata!

torek, 14. julij 2009

Korzika #2

Ko smo se naslednji dan prestradani zbudili, smo seveda najprej zavili v najbližjo trgovinico v kampu in hitro ugotovili, da so cene kamping opreme veliko nižje kot v naših veleblagovnicah, cene hrane pa kar primerljive, le sadje je bilo dražje.

Kupili smo si luštkan zemljevid z fotkami najbolj zanimivih krajev (9 eur), za kaj bolj poglobljenega ala Lonely Planet pa bi morali poskrbeti že doma, saj angleščine tu praktično ne poznajo. Kar je seveda povsem logično, saj je večina turistov iz Francije in Italije, ostalih je tu le za ščep. Za Michellinov zemljevid bi tu odšteli cca. 3 eur. Za kosilo pa smo si izbrali pečeno piško iz samopostrežbe (6 eur). (Cene pišem za tiste, ki gredo na Korziko v kratkem, ker se vprašanja o cenah pogosto pojavljajo.)

Nato smo s kosilom pričakali Miho in Danijelo, ki sta prispela dan za nami. Do konca dneva smo nato počivali na plaži in delali plane za naprej. Ugotovili smo, da bo, glede na majhnost otoka, najbolje če zamenjamo kamp le vsakih nekaj dni, vmes pa se raje zapeljemo na oglede.

Tretji dan smo se namenili na izlet nekoliko bolj v notranjost. V dolino reke Asco, Corte in dolino reke Restonice.


Ker se je Enej že kmalu po štartu iz kampa razburil glede vožnje in je zahteval morje, smo se v prvi dolini ustavili že v enem prvih "žounfou" (beseda je kar primerna, saj je reka precej spominjala na našo Idrijco) in parkirali našega (Oskarjevega :)) jeklenega konjička. Ker smo imeli na strehi "trugo" smo morali biti že kar malce previdni pri dostopanju na parkirišče. Večina jih je namreč omejenih z višinomeri "2.1m" in so tako nedostopna za kamperje. Zato bi tistim, ki bi si želeli Korziko ogledati bolj podrobno kot le po kampih vsekakor odsvetujem avtodom, saj se jih povsod otepajo, na najbolj zanimivih delih pa so ceste tako ozke da je dostop prepovedan ali celo nemogoč.

Asco je bila precej mrzla reka, a ker je sonce močno pripekalo je hlad kar prijal. Nato smo se odpravili naprej proti Cortam. Tu smo si ogledali samo tisto najbolj očitno, saj zaradi pomanjkanja informacij nismo vedeli, kaj naj sploh iščemo. Našli smo čudovito utrdbo nad mestom in Napoleonovo rezidenco sredi mesta. Okusili smo tudi nekaj lokalnih dobrot iz kruhovega testa (2-4 eur/kos).Parkirali smo kar na modri coni sredi mesta in na parkirni uri plačali 1 eur za 1 uro.





Nato smo se odpravili naprej proti dolini Restonice.
Do vrha vodi izredno slikovita, lepo asfaltirana a izredno ozka cesta. Cestišče, ki je široko kot polovica cestišča povprečne slovenske magistralke je, zanimivo, še vedno ločeno z črto. Ker nas je dolina očarala že s fotografije na našem zemljevidku smo se zapeljali do vrha in odšteli 5 eur za parkirnino prav na vrhu, izhodiščni točki za dostop do bližnjih dvatisočakov.


Odpravili smo se na sprehod in občudovali naravo. Nato pa smo malce obsedeli pri čudovitih tolmunih, kjer smo naleteli na dva kombija slovencev, dve družini, ki sta navdušeni povedali, da posedajo tam že cel dan in da se nameravajo v naslednjih dneh podati na pohod do bližnjih jezer. Za kopanje je bila reka tu premrzla, zato smo se spustili malo nižje, kjer je le David zbral pogum in se ohladil.



ponedeljek, 13. julij 2009

Korzika 2009

Čeprav smo tak dopust načtrovali že lani, nam je šele letos uspelo uresničiti ga.
Plan je bil preživeti 12 čudovitih dni na čudovitem otoku lepot. Želeli smo videti kaj več kot le plaže, vendar se nismo omejevali z natančnim planiranjem, in smo se prepustili trenutnemu navdihu.

Ker se nam je zdelo, da bo za Eneja lažje, če se vozimo ponoči smo rezervirali trajekt, iz Livorna proti Basti za ob 9.00. Na račun prazničnega četrtka, smo podaljšali počitnice in izkoristili ugodnejšo ceno trajekta (82 eur). Od doma smo odrinili ob 0.33, po dolgem dnevu pakiranja in pospravljanja in prekratkem, komaj pol urnem počitku - ne priporočam. David je pridno vozil, jaz pa navljub utrujenosti nisem mogla zaspati, zato sva morala med potjo kar nekajkrat počivati. Enej pa je mirno prespal celo noč.



V Livorno smo prispeli ob 7.10 in že čez par minut smo lahko zapeljali avto na trajekt. Po priporočilih znancev smo izbrlai linijo Moby, ki ima na trajektu super igralnico namenjeno otrokom. Enej je takoj zavil vanjo in z Davidom sva lahko izmenično drnjohala na udobni klopi v bljižini in super preprogi v igralnici kjer so med vožnjo predvajali Ice Age. :)



Ko se je Enej naveličal igralnice se je odpravil na ogled punc. Takoj se je zagledal v simpatično desetletno Violo in prav hitro jo je moj mali Casanova tudi osvojil in nato v njeni družbi preživel večino poti in prav žal nam je bilo ko sta se morala golobčka v Bastii posloviti.





Po pristanku v Bastii ob 13ih smo se že kar utrujeni, spet po priporočilih prijateljev odpeljali do kampa San Damianu v neposredni bljižini, kjer smo z nekaj začetniškimi težavami postavili šotor in ostale pripomočke za kampiranje, si na hitro pripravili kočerjo, namočili pregreta telesa v, takrat še precej hladno, morje, nato pa hitro pod kovtre in spat. Spali smo od 8 do 8.