Veselje

Tedni bolj na tesnem s časom. Že cel teden bolj kot ne samohranilka, saj je David šel na službeno pot v Nemčijo in se je prej že tri dni pripravljal. Zato je tudi tako dolgo trajalo da obnovim podatek o prvih dneh v službi.

Na kratko:
Nisem šla. :)

Na dolgo:
V ponedeljek kličem šefico, pravi da nima časa in da me pokliče čez kake dve uri ampak brez skrbi ni pozabila name in ima že vse pripravljeno.
V torek še vedno nič. Malo me že skrbi.
Okrog dvanajstih me le pokliče in me previdno vpraša, če bi mi bilo zelo zoprno, če bi prišla šele v četrtek ker v sredo preprosto nima časa.
Po pravici sem ji povedala, da imam kar težave z odhodom v službo in da mi še en dan na porodniški pomeni praznik. Pa pravi, da če je pa tako, se lahko dobiva pa v petek.
Ali še bolje v ponedeljek ko ima sestanek s še eno novo.
Nato ugotoviva da je v ponedeljek praznik, zato začnemo v torek. Pogodba mi pa teče že od srede.

A ni super moja šefica!?

Kar mi kvari veselje je Enejev zamašen nosek in to da ga vsakih par ur mučim z aparatom za odmaševanje. Revež je že čisto histeričen takoj ko ga poležem na kavč, tudi če mu sploh nič nočem. Upam da bo kmalu uredu.