Joj, joj...
že par dni si ogledujem blog, pa sploh ne vem kaj bi napisala, kot da bi hotela obdržati te "zadnje" dni samo zase.
Do službe imam še dva dni, pa mi gre že danes malce na jok, sploh si ne predstavljam kako bom v sredo vstala in šla od doma.
Moram se tudi opravičiti Mami, ker sem med kosilom zagnala paniko. To ni bilo zato, ker ti ne bi zaupala, ampak zato ker sm ti fouš, da se boš preživela z mojim srčkom več časa kot jaz. :( Rada bi, da bi imel vsaj najboljše pogoje kar je možno.
Grem zdaj... spat.
ajej, žalostna mami Aniti...sej se boš navadla, prvi šok bo mimo, sprot boš vidla, da bo vse lepo teklo, pa bo šlo dalje...kot nekdanja varuška se pa še zmer fajn spomnim vsega veselja in nasmeškov, iz ene in druge strani, ko so se mamice in očkoti prikazal skoz vrata. Sem več kot prepričana, da ti bo mama dajala izčrpna celodnevna poročila, fotoreportaže in še kaj, Enejki bo pa še s prevelikim veseljem delal ponovitve norčij za mami Anito in atija Davida;)
OdgovoriIzbrišiDon't worry, be happy! S takim lepim sinčkom drgač že ne more bit!!! ;)
martina bjondina
Anita, tole pričakovanje je po moje najtežje, ko boš enkrat v službi, bo kar šlo, boš vidla ... ne bo druge :-) Držim pesti ...
OdgovoriIzbrišiBoste že preživeli! :) Samo na novo se boste morali zorganizirati. In ne boste prikrajšani za skupne trenutke. Boš videla, vse bo še dobro. Lp
OdgovoriIzbriši