petek, 29. februar 2008

Prvi koraki

Za danes sem imela pripravljenih že cel kup zabavnih filmčkov ...

... ampak bodo morali počakati, ker se je precej nepričakovano zgodilo tole:




Pozdravljeni: Moje ime je Enej, star sem deset mesecev in devet dni in hodim. :)

Da pa ne boste mislili, da se je to zgodilo zgolj slučajno, je tu še en filmček za potrditev.




Tekom večera pa se je še ponavljalo in ponavljalo in ponavljalo...



Kot da ni že to dovolj lepo presenečenje, sem zvečer ugotovila pa še to, da sem na iStocku prodala svojo prvo fotko z naslovom

First steps (Prvi koraki). Naključje?




















Darilce od Hermine za samostojnost. :)


















Koliko je velik Enej? Tooliko!



















Pomladansko čiščenje.


















Ker lepega ni nikoli preveč, bi izkoristila to priložnost, da voščim še teti Zori za njen 14 rojstni dan. Še velik lit!

četrtek, 28. februar 2008

Plesalec

Tega dni imam precej dela z šolo in se bolj malo priklapljam na blog,
ampak tale filmček vam pa moram pokazati.

Vem da ste videli žekar nekaj Enejevih plesnih točk, ampak mene tako zabavajo, da boste gotovo dobili v vpogled ša kako novo.

Kaj je novega?
Čisto sam že leze po stopnicah navzgor,
čakamo dva zgornja zobka,
vsak dan je bolj stabilen in pogumen... čakamo da odkoraka. :)

Ene pridobitve pa nismo preveč veseli... trma..
včasih se že malce meče po tleh, tuli če mu česa ne damo, naredi se čisto mehkega če ga hočemo dvigniti ali odložiti iz naročja pa njemu to ni všeč.. pa take... mulc!




nedelja, 24. februar 2008

Poganjalček

Enej ima novo igračo, poganjalčka.

V bistvu je ta igrača bolj pripomoček nama (nam), ki nas ob nenehnem sklanjanju ob Eneju, ko se želi sprehajati, boli križ.

Medtem, ko je ati pomagal nonotu cementirat,
je Enej malce pretegnil svoje kosti in peljal Nero na sprehod.







Zanimivo pri poganjalčku je, da mu gre bolje v klanec kot pa po ravnem, po ravnem gre hitro prehitro, v klanec se pa lahko lepo nasloni in poriva.

Danes sem šla spet po dolgem času spet malce pretegniti svoje kosti na Rake in sem izboljšala svoj prejšnji rezultat na 12.26. Se že bolje počutim. :)

četrtek, 21. februar 2008

iStockphoto

Nad idejo me je navdušil matejmm, ki ga v zadnjih parih letih le še poredko srečamo brez fotoaparata v roki. (Danes mi je zaupal, da celo spi s fotoaparatom, za primer, da bi kaj zanimivega sanjal. ;))

No in že kar nekaj časa nazaj sem se določila, da se tudi jaz poskusim kvalificirati na istockphoto kot kontributor. Če ne drugega, vsaj zato, da bom motivirana naučiti se bolje fotografirati in dela s photoshopom.

V zadnjih mesecih sem pridno delala fotke, prebirala knjige in gledala tečaje photoshopa, po matejmmjevih navodilih sem celo postavila studio.

In končno lahko povem, da sem dosegla prvi cilj.

V prejšnjem tednu so me istockovci sprejeli v svojo družbo, včeraj pa so po par zavrnitvah (zanimivo je, da imajo izredno stroga merila za uploadanje in so mi fotke, ki so jih ob prijavi sprejeli, pri uploadanju zavrnili in mi naročili
da jih izboljšam) končno sprejeli prve štiri fotke.

Zdaj bom morala pa pridno delati naprej in upati, da bodo moje fotke nekomu nekoč tudi tako zelo všeč, da bo zanje zapravil kak €.

Lahko vam povem, da sem se na tej poti že zelo veliko učila, moji standardi so se dvignili za 100 odstotkov in žal mi je, da se nisem na to pot podala že prej, da bi imel Enejček več lepih fotk v albumu.

Pa le zapravite kaj... ;

torek, 19. februar 2008

Na konju

Ta vikend smo bili povabljeni na kosilo v Kanomljo in ker je bilo vreme preveč lepo, da bi ga gledali le skozi okno, smo se namenili tudi na sprehod. Z avtom smo se peljali do Kanomeljskega razpotja, kjer ima gostilno kmet Marijan Podobnik. A nismo vstopili, saj nas je že zunaj čakalo prijetno presenečenje. Dva gosta sta do kmetije vse iz Žirov kar prijahala.
Eden od njiju pa je celo dovolil Eneju da se usede na njegov hrbet.



















Ko sta odjahala nazaj proti Žirem, smo jo mi mahnili v hrib proti Žličniku, nato pa še malo proti Idriji.






















Pogled na Kanomljo:
























Pa malo heca na ta račun:

Kako letijo priči ko gredo po Kanomlji proti Oblakovemu vrhu? Čiv, čiv, čiv
Kako pa ko letijo nazaj? Vič, vič, vič.. ker ni prostora da bi se obrnili.

Kako pa se pa avtobus obrne nazaj proti Idriji? Kot štumf... :)

nedelja, 17. februar 2008

Travian

Včasih prav paše odigrat kako računalniško igrico, kajne?

Ampak kaj ko nam vsem primanjkuje časa, te zadevice pa trajajo in trajajo in trajajo...

No zdaj sem našla eno spletno zadevico, ki je ni potrebno naložiti na računalnik in je super za vse nas, ki jih imamo radi, pa nimamo časa. Tale zadevica je precej podobna warcraftu le da gre zelo zelo počasi in je čisto dovolj, da vsak dan ene dvakrat klikneš.

sreda, 13. februar 2008

Sonce...

Danes je bil tako lep dan, da sva se z Enejm odzvala kar dvema povabiloma na sprehod.

Dopoldne sva šla z Tio in Moniko na Gore, kjer smo se nastavljali sončku in užviali v razgledu.
























Popoldne pa sva šla še z Urbanom in Tino na Rake.
Žal tega dela nimamo ovekovečenega na fotografijah, ker se je Enej naveličal sedenja v vozičku in sva ga parkirala Pr'Filcu in šla Kuškelance (pr'farci, pomagajte, kakšen je slovenski izraz?) naprej, tako da sem imela polne roke dela.

ponedeljek, 11. februar 2008

Modna revija

Pred par dnevi, nam je Tita (Hvala Tita!) spet prinesla veliko škatlo oblekic za Eneja in seveda smo morali sprobati, ali so nam prav.

Seveda smo sprobali samo tiste, s keterimi ni bilo preveč dela s preoblačenjem. ;)

Katera kapa je pa tebi najbolj všeč?











Enej se odločil, da je že dovolj toplo na soncu, da jih sploh ne bo več nosil.

Novosti

Najprej nenagradno vprašanje: Kako spraviš 15 ovc v Cliota?


Šele ko sem prebrala Tinetov komentar na prejšnji post sem se zavedela kako malo stvari o dogajanju pri nas doma izveste preko bloga, pa ne glede na to, kako se trudim, da so objave pogoste.

Vedno želim imeti vse dosežke dokumentirane preden jih objavim, ampak v zadnjih dneh se pa stvari dogajajo res tako hitro, da nam preprosto ne uspe vsega uloviti na fotko ali kamero.

Stvari, ki pa jih ujamem pa nekako ne najdejo svojega mesta na blogu.
Tako že kak mesec hranim filmček o tem, kako Enej vleče kape iz predala, v katerega si je malo prej zaprl rokico.

Tako vas večina ne ve, s kakšnim veseljem da pa-pa vsem in vsakomur. Pa-pa maha mimoidočim na cesti, sebi v ogledalu in vsem slikam, ki nam visijo na steni.

Že nekaj časa da tudi BUC, včeraj pa se je navadil dati tudi (skoraj tapravega) lupčka. Najprej ga je dal Pikiju iz slikanice, zjutraj še Prašičkoma, no zvečer pa sva ga končno dobila tudi midva z D.



Zelo hitro se je navadil pokazati koliko je velik. Tooliko!

Pa pleše. Na vse tiste igračke ki piskajo on veslo miga z glavo in z boki. Pa na Stereotipe seveda tudi. :)

Pa ko ga vprašamo kako dela avto? Brrr.

Z vsemi silami pa se otepa ploskanja. Bravo Bravo se učiva že kakih štirinajst dni ampak mu ne gre. Očitno ni dovolj zabavno. :)


Pa še nekaj utrinkov z današnjega sprehoda po Gorah.






























Odgovor na zgoraj zastavljeno nenagradno vprašanje: Težko! Ampak če je registriran za 15 ovc, potem se pa že da! ;)

sobota, 09. februar 2008

petek, 08. februar 2008

Podaljšan vikend in bojne rane

Ker se je sonce končno vrnilo v naše kraje smo naš podaljšan vikend začeli uživati že v četrtek popoldne. Nona iz Kanomlje se je ponudila, da pelje Eneja na sprehod jaz pa sem priložnost izkoristla za malce rekreacije.

























Šla sem teč do po Rakah do Kobile in po dooolegem času sem si prav za hec štopala čas. In glede na to, da se mi je zdelo, da se komaj vlečem in da mi bo pljuča vrglo iz prsnega koša, se mi rezultat sploh ni zdel tako slab. Sploh glede na olajševalne okoliščine, ki jih lahko uveljavljam. (13.38 (ob vračanju) Nina bo zdaj zavila z očmi, ampak moj najboljšči čas je bil 10.30 pred skoraj desetimi leti)

Ker se je danes oglasila še prababica, da Eneja že dolgo ni videla, sva čas za rekreacijo z D. izkoristila tudi danes. Že takoj sem hotela izboljšati včerajšnji čas in sem tekla ko nora, na koncu pa sem ugotovila, da štoparica pa ni tekla ko nora saj je očitno nisem vklopila. Tako bo moj današnji rezultat ostal uganka.

Ko smo prišli domov, pa se je Enej odločil, da bo tudi on nekoliko potreniral svojo tehniko. Ko je štartal iz dnevne proti veži je prehitro zavil v ovinek in se zapel ob mizico za TV in nesrečno udaril z brado ob tla in si jo rahlo prebil. Tekla je kri a medicinska pomoč ni bila potrebna.




















Ker je ravno kulturni praznik pa smo pred spanjem prebrali še knjigo. In to trikrat zapored. (Ponavadi jo samo dvakrat ;))

torek, 05. februar 2008

Maškare

Danes sva z Enejem dobila nalogo, da greva fotkat pustni obhod vrtavčkev.
Ker zaradi slab(š)ega vremena niso šli ven, sva šla midva k njim.

Enej se je super zlil z okolico in ugotovil, da v vrtcu se pa sploh nimajo slabo.
Še en striček jim je prišel igrat na harmoniko, da so oni lahko plesali.
Med maškarami je naš mucek komaj spoznal svojega priatelja čmrlčka.























Nato sva dobila obisk. Prišel je, ne več tako mali, Urban.


























Popoldne pa smo šli gledat graparje, ki so se spet ozrli v preteklo leto in ga hudomušno pokomentirali.

ponedeljek, 04. februar 2008

Ritmi Cubani de Eneito

Enej je raziskoval po stavnovaju in našel še eno glasbilo.
To je bilo darilo od strica Tineta in Barbare s Kube.
In Eneja so kubanski ritmi povsem prevzeli.



Ker sva midva z Davidom večino vikenda pospravljala in preurejala stanovanje je precejšen del vikenda preživel v varstvu pri staratu in starimami.

Kaj so počeli:
S staratom sta iznašla Persil - mobil, ki dokazuje, da so najboljše igrače zelo poceni ali pa zastonj.



















S staromamo pa sta razmišljala kaj bi bila za pusta. Pleskarja?