sreda, 31. december 2008

Plesni nastop

Ob Božiču sta na plesnem nastopu plesne šole Urška nastopili tudi Monika in Marisa.
Na koncu pa se jim je pridružil tudi Enej.

Super sta bili! Bravo!



četrtek, 25. december 2008

Smučar

Danes zjutraj smo pogledali v nebo in nad meglo zavohali sončka.
Hitro smo spakirali smučke in oddrveli proti Vojskem.

Enejeve priprave na smučanje so se izkazale za odlične, saj smo gospodiča brez težav oborožili z vsem potrebnim in ga postavili na smuče.

Po enournem treningu je bil že takole odličen.

ponedeljek, 22. december 2008

Mau papa duda

Že tri dni je odkar se je pri nas dogodila mičkena nesreča.
Muca je prišla in pojedla Eneju dudo.

Fantolin je zgodbico zagrabil in po dudi sploh ne vpraša.
Le malce žalostno pogleda ko nam mora razložiti kaj je tale naša muca naredila.

sobota, 20. december 2008

Dedek mraz

Včeraj so KD-jevci našim otrokom pripravili obisk Dedka Mraza.
Ta naš Dedek Mraz je bil tako prijazen, da nam je že prej poslal bon za nakupovalni center in smo mu lahko starši pomagali izbrati igrače, ki bodo naše otročke kar najbolj razveselile.

Najprej so nas razveselili z pravljico Trnjulčica, nato pa smo ugotovili da je tudi Dedek Mraz prav zabaven možakar.













7 resnic o meni

Lily me je določila za sedem resnic. No pa gremo:

1. Enej in David
Enej je moje srce in moja sreča. Najljubkejši, najbolj prisrčen, prijazen otrok. Crkljanček, malce trmast, zabaven, zdrav. Zaradi njega jokam (skoraj) vsakič ko gledam večerne novice. David pa je drugo srce moje. Zaradi njega mi je v življenju tako lepo. Tisti pravi. Že zelo dolgo. Pa še najboljši očka je.

2. Šola
Vedno sem se imela za brihtno. A če me zadeva ne zanima me ne bo nihče zmotiviral za učenje. Zato sem v Gimnaziji umirala od dolgčasa in nezainteresiranosti. Če bi lahko kaj spremenila za nazaj bi bilo to. Celo padla sem v četrtem letniku gimnazije, na račun najbolj nezanimive prfokse na zemeljski obli. Sirota Jerica smo ji rekli - ker je tako izgledala in ker se je bala še lastne sence.

3. Okolje
Že prej sem pazila na okolje. Zaradi Eneja pa sem še pospešila. Nujno moramo ohraniti naš planet čist. Ne ohraniti, stanje moramo izboljšati. V avtu imam vedno Ikeine vreče, da jih ne kupujem v trgovini. Več vrst sadja namečem v isto vrečko in penim v Sparu kjer to ni mogoče. Šparam na pralnem prašku, zapiram vodo ko si umivam zobe, varčujem na elektriki, recilkiram, če stojim dolgo pred semaforjem izklopim motor. Moj naslednji avto bo na sončne celice (enkrat pa res a ne)? Ko varčujem vlagam denar v KD Novo Energijo. Izogibam se vodi v plastenkah, če pa že kupim kupim največjo,... trudim se.

4. Služba
Sem eden od zoprnih zavarovalnih agentov, ki vam teži. Ampak zato ker iskreno verjamem, da čisto vsak od nas potrebuje življenjsko zavarovanje.
Koliko žalostnih zgodb slišim na terenu vsak dan, ki bi jih lahko omilili. Koliko družin poznate kjer ni šlo čisto nič narobe.
Ko mi starši z malimi otroki in krediti rečejo da zavarovanja ne potrebujejo mi gredo kar kocine pokonci.

Kaj če juri umrete ali zbolite kdo bo plačal kredite? Otroci? Vam je vseeno?
Kaj če doživite penzijo. Kakšna bo? Vam jaz povem. Od 40 do 50 % čiste netto plače.
Kaj pa če boste morali v dom strih? Kdo vam ga bo plačal? Otroci? Vam je vseeno?
Kaj pa če izgubite službo? Imate dovolj prihrankov, da boste lahko normalno živeli naprej dokler ne dobite nove?
Nimate denarja? Imate pa kabelsko, imate nov avto, pijete pivo, jeste čips in čokolado, greste enkrat na teden na pico.
Aja, pa še to. Zavarujete se lahko samo dokler ste zdravi. Jutri je lahko prepozno.

Sem pa vesela ker vidim, da se mnogi mladi tega že zavedajo.


5. Šport
Moj šport je tek. Občasno še smučarski tek, smučanje, kolesarstvo, plavanje... individualni športi kjer se boriš sam s sabo, kjer se preluftaš, prešvicaš in ne razmišlajš o ničemer.

6. Dom
Rada potujem, ampak denar ki bi ga zapravila zato, da se imam kak teden lepo raje zapravim za to da ima lep dom. Rada pleskam, preurejam le pospravljam ne preveč rada.
Ko ne bom več zavarovalni agent bom polagala ploščice. :)

7. Razno
Bojim se višine, star(ejš)ih dvigal, zanemarjenih javnih toaletnih prostorov (teh je na srečo vse manj in manj), hitrih, objestnih in pijanih voznikov na cesti (vedno kličem policijo).
Verjamem, da so ljudje v glavnem dobri. Le povedati si ne znamo.
Rada se objemam.
Še vedno ne znam postaviti vejic.
Naštela sem bolj ta dobre stvari. Imam tudi veliko napak.
Sem šlampasta. Ta post sem pisala dvakrat, ker sem ga prvič po nesreči zbrisala.

Zdajle gledam Unicefovo oddajo in jokam. Postanimo starši otrok sveta. 080 26 96. Jaz sem že poklicala.

Štafeto sedmih resnic podajam: Miji, Mateju, Tinetu in Tini.

petek, 12. december 2008

Vrtno pohištvo

Čeprav nimamo vrta nam tole otroško vrtno pohištvo, ki sta nam ga posodila Maks in Erik nadvse prav pride.

Za risanje in za sobotni kafečk. :)



sreda, 10. december 2008

Od nas za nas

Novoletna darila, kakršna koli darila... če ni to nekaj najbolj groznega na svetu.
Vsa ta gužva po nakupovalnih središčih, pa vroče, pa mraz, pa nobene pametne ideje.
Vse kar bi kupil je drago, ostale malenkosti so pa čisto brezveze.

OK naj bodo darila za otroke, ampak vsaj nekaj kar jim pride prav, kar se da porabit, al pa nekaj kar si res želi...

Tako smo se s prijatelji letos odločili, da si za novoletno darilo podarimo eno fajn gledališko predstavo (zaželeli smo si Nekateri so za vroče, a je že razprodana, tako da bomo očitno šli le v kino) in večerjo. Od nas nam.

Predlagam da storite isto... v teh kriznih časih bomo prišli dobro skozi le s pomočjo prijateljev. ;)

četrtek, 04. december 2008

Priprave na zimo



Naša družba je sestavljena iz zmernih navdušencev smučanja, in nam v povprečju vsake tri ali štiri leta uspe pozimi za kak teden ubežati delovnemu stresu in prebegniti na romantična zasnežena smučišča v tujini.

V tokratnem januarju naj bi spet odpeketali proti Italijanskim Dolomitom.
Zdaj pa pridno zbiramo ponudbe tamkajšnjih apartmajev.

Ker bomo s seboj vzeli tudi našega smo zdaj nekaj dni zasipali Miklavža z informacijami o potrebni smučarski opremi. Zbirka je praktično že kompletna, le Enej se mora še navaditi na vse te čudne naprave in priprave.


Sexy roza pancarje pa smo dobili na posodo od Karoline.

Upamo le da nas recesija le ne udari preveč po žepu in nam vse skupaj na koncu ne odpade.

sobota, 29. november 2008

Zimski vikendi

Poleti smo se vse vikende potepali in smo kar malce pogrešali domači kavč.
Pozimi pa se nam je stanje spremenilo. Postali smo malce leni in razen kakega kratkega sprehoda in obiska se sploh ne premaknemo s kavča.

Prejšnji vikend smo delno preživeli pri Noni in Daši. Daša je namreč praznovala rojstni dan in nas je povabila na kosilo in na tortico.

V nedeljo pa smo preklicali vse prijatelje da bi prišli na kavo in da nam ne bi bilo treba nikamor hoditi a bi vsi raje videli da bi prišli mi knjim. Po večini iz istih lenih razlogov.
Zato smo mi sprejeli povabilo s strani Hermine in Lukata in tam dobili še na palačinke. Njamsi.
Zvečer pa sta se nas usmilila Danijela in Miha. S seboj sta prinesla nekaj azijskih dobrot,ki pa jih ne znamo prav pripraviti in nam zato niso bile najbolj všeč. :)

Tudi ta vikend ne kaže da bo kaj bolje. Jaz sem včeraj prešpricala žurko in sem raje pomagala Miklavžu zbirati smučarsko opremo za Eneja. Danes smo se malce sankali kakih planov za naprej pa še nimamo.

Pride kdo na kavo?










nedelja, 23. november 2008

Na toplem

Sicer nas na jesen in zimo že tako rado zanese v tople bazene toplic. Tokrat pa smo se za to odločili zelo na hitro in sicer na posebno povabilo Kacinovih, da se jim pridružimo čez vikend. Tj. prejšnji vikedn - pred buško.

Ugotovili smo, da naši otroci obožujejo vodo, saj smo morali zvečer že malce prirezati plavalno kožico med prsti. Medtem ko so trdno spali. O to pa so, ja, ja.

Pa tudi naši atiji so našli nekaj adrenalinskih novosti.







četrtek, 20. november 2008

Ranjenec



Enej je imel bližnje srečanje z robom omare. :(

Na začetku je izgledalo da bo treba šivat, pa ni bilo tako zelo globoko in so kar zalepili s čudežnimi salotejpki.

Mamice pa spet ni bilo zraven. ;(

Tudi pri nas se kr pozna kriza in si je treba malce več časa vzet za stranke.
Po drugi strani je pa super, ker vse veliko bolj zanima kot prej in res poslušajo in sprašujejo. Pa vsi so kar naenkrat strokovnjaki za sklade. Le življenjskega zavarovanja še vedno nihče ne rabi. Mož in otroci? Ah se bodo že znajdl. Pa sej itak nihče ne bo umrl. Super!

petek, 07. november 2008

Ura

Karmen je v mojem opisu prepoznala pesmico, ki jo je tudi on deklamirala svojima nadobudnežema. Bravo Karmen! Hvala!


DOLGI LUKA,
KRATKI MIHA
ČUDNA DVA MOŽICA
NOČ IN DAN PO ENI NOGI
V KROGU SE VRTITA.

KRATKI MIHA
TEŽKO DIHA
REVEŽ ZAOSTAJA
DOLGI LUKA
HITRO SMUKA,
VEDNO GA PREHAJA.

STARA TETA
GODRNJAVKA
PA OBA PRIGANJA,
TIKA,TAKA
NIČ NE ČAKA
NE PRIVOŠČI SPANJA.

torek, 04. november 2008

Pesmice

Enej najlepše in najhitreje zaspi če mu zapojemo kako pesmico.
Tudi čez dan ves čas hodi naokoli in "poje" diida daaada diida daada...(jo kdo prepozna?)

Se pa pogosto spomnim tudi pesmice, ki je bila meni najbolj všeč, ko mi jo je deklamirala Stara Mama iz Rajd.

LUNA, Matej Bor.

To je luna, naša luna,
večna potnica,
gre po sveti in vsem sveti
tu je pa doma.

In tej luni, naši luni,
nič ne branimo,
naj po sveti gre in sveti,
vendar hočemo,
da se vrne spet iz črne in temne noči
v naše kraje kjer najraje luna se drži.

Pa še ena o Uri mi je bila zelo všeč, a je malce ušla skozi sito spomina.
Mažgunčki, a mi jo pomagate sestaviti?


Vem da v njej nastopata...

... čudna dva možica,
po eni nogi dan na dan v krogu se vrtita.
Dolgi Luka hitro smuka, kratki Miha težko diha...

Aaaaaaahhhh... lahko noč!

četrtek, 30. oktober 2008

Ljubljanski maraton

V nedeljo sva se z Davidom in ostalimi sodalevci iz Koncerna Kolektor (ki je častil štartnino in cel komplet tekaških dresov.. hvala hvala!) udeležila Ljubljanskega maratona.

Zrak je bil mrzel, atmosfera prijetno topla.

Ker je bilo punc bolj malo (11) smo se hitro pokupčkale in se skupaj postavile za štartno črto (seveda šele v cono C, da se nebi kak Kenijec spotaknil ob nas počasnele).
S Patricijo sva si, glede na to, da sva tokrat prvič tekli na tako dolžino (aja 21) zastavili, da štartava čisto počasi. Če bo v zadnjih treh kilometrih ostajalo kaj moči, pa bova pospešili.

Po poku pištole sva najprej rabili 2 minuti, da sva sploh prestopili startno črto, nato pa sva med prijetnim klepetom, uživanjem v vzdušju, navijanjem in opazovanjem sotekačev počasi napredovali proti Ježici. Do tu so naju le prehitevali in prehitevali in ko sva pogledali nazaj, je bila za nama še vedno nepregledna množica ljudi.

Na Ježici smo bili deležni prvega okrepčila v obliki vode, energijskih pijač, banan, mandarin in tudi sladkor in piškote so ponujali. Dogovor je bil, da se ustaviva na vsakem okrepčilu, da nama slučajno ne zmanjka moči. Na teku je namreč ko začutiš lakoto ali žejo že prepozno, ko rataš "švoh" si je pa težko opomoči.

Od Ježice smo se obrnili nazaj proti centru do Centralnega stadiona, nato po Drenikovi proti Šiški (tu sem se ravno malce ogrela, tako mrzlo je bilo) in mimo Koseške tržnice proti Dravljam. Na tem delu poti smo že postali nekoliko bolj homogeni in lahko smo si ogledovali čvrste in malo manj čvrste zadnjice enih in istih tekačev.

Nato smo vijugali po Dravljah in Podutiku kmalu pa smo se znašli na Brdu pri Darsu. Tu se je najina strategija že izkazala za pravilno, saj sva že kar lepo prehitevale vedno večje množice tekačev.

Na večni poti pri vili podrožnik sva se ustavili še na zadnjem okrepčilu. In super je bilo da sva se ker so imeli takoooo dooooobrooo čokolado! MMMM in to pravim jaz, ki me čokolada zlepa ne premami. Po dveh koščkih le-te sva kar prekipevali od energije in sva kar precej pospešili v zadnji kilometer.

Vam povem, da je občutek ko tečeš zadnje metre proti cilju še povsem pri močeh, odličen. Malce se nama je tudi mudilo, saj smo že vohali kako se nam od zadaj pribljižujejo prvi tekači na 42 km in sva planirali, da bova skupaj z njimi pritekli na cilj in si zagotovili fotko na prvi strani ;).

Cilj sva pretekli po 2 urah in 12 po urednem poku pištole in po 2 urah in 10 minutah od trenutka ko sva Startno črto prečkali midve.

Zaradi mraza smo se nato prav hitro odpravili proti avtomobilu in v restavracijo Glažuta, kjer smo dobili kosilo in pohvale. Vsa dekleta smo dobila še rožico in čokolatinčke.
Super je bilo, naslednje leto je moj cilj 2.00.

Aja, Kenijci so prišli takoj za nama. Poglej.






Foto: Gorazd Šemrov

petek, 24. oktober 2008

Škocjanske jame

Čeprav v začetku vsakega vikenda rečemo, da bomo tega pa celega preležali na najkasneje v nedeljo že postane dolgčas in razmišljamo kam bi se odpravili.
Tako smo tudi tokrat navsezgodaj zjutraj zbobnali na kup prijatelje in se dogovorili da gremo na potep. Destinacija Škocjanske jame.

Najprej smo nameravali samo na sprehod po parku, ko pa so nam zagotovili da so jame čisto primerne tudi za naše mladičke smo se odličili da vstopimo tudi v podzemni svet. Otroci nad tem seveda niso bili najbolj navdušeni, saj so pri prvi gostilni našli igralno hiško v kateri so se takoj udomačili.

Ko pa je naša četica krenila in smo se prebili čez prvi betonski hodnik (Eneju ni bil preveč všeč) se je navdušenje stopnjevalo. Ko smo prispeli do velike šumeče jame, vse osvetljene s lučkami pa smo se nad lepoto kar stopili. Občutek v jami je tak kot da bi se prežarčil v kako Tolkienovo zgodbo in se skupaj s Hobiti potepaš po Šajerski. Žal fotografiranje ni mogoče. :( Tudi če bi bilo bi morali imeti stojalo in veliko časa za eno spodobno fotko.

Ko smo se po uri in pol prebili spet na plano smo bili že dodobra utrujeni (glej Moniko na skupinski fotki. :)) in lačni zato smo bili zelo veseli ko smo ugotovili da nam zadnjih dvesto metrov višinske razlike ne bo potrebno premagovati stopnico za stopnico ampak bo to za nas storila vzpenjača. Enej spet ni bil preveč navdušen (očitno je malo klavstrofobičen po mamici. :)).

Sprehodili smo se še do razgledne točke nato pa hitro v avto in do Postojnskega Epic centra na večerjo.

Takoj ko smo z avtom zavili od parka proti glavni cesti smo na travniku zagledali še ogromnega srnjaka, ki se je prav nastavljal za fotografiranje. Žal je, ko je nam "potegnilo" da imamo fotoaparat čisto blizu, že pobegnil.

Marisa v hiški:



Na izhodu:











Enej se je vedno pripravljen lupčkat, sploh če so punce mlade in lepe:


Dej mi rokico. A nisi zdej moja punca?
























Od vrha:

četrtek, 23. oktober 2008

Music makes the world go round...

Kot vsi redni bralci bloga veste je Enej strašen glasbeni navdušenec.
In ne samo, da rad posluša, poje in pleše. Tudi glasbeni inštrumenti mu niso tuji.
Tako ga med vikendi ati uči igrati kitaro, Luka pa bobne. (Le kvaliteta posnetkov je (milo rečeno) slabša, saj je bilo snemano z mobijem in tudi svetlobe ni bilo na pretek.)







sobota, 18. oktober 2008

Smeh

V iskanju znanja Photoshopa sem naletela na tegale cepca (v najboljšem možnem pomenu besede), ki ne verjame, da se sploh kdo lahko nauči Photoshopa. Tako me je nasmejal da ga moram deliti z vami.



Včeraj pa sva z Davidom obiskala predstavo Duohtar pod mus z Iztokom Mlakarjem v glavni vlogi. Skoraj dve uri je dvorana v Tolminu pokala po šivih od smeha. Fantastično. Pod mus si jo morate ogledati. 21.10. gostuje v Idriji. :)

Hvala U in M za karte!

Prihaja jesen

V teh jesenskih dneh, ko se je skisalo vreme, se Enej spet zabava po svoje.
Stara mama Anica mu je namreč kupila čisto nove gmijaste škorenjčke, da bosta lahko skakala po lužah. Sicer mi ni povsem jasno kdo od njiju se bo pri tem bolj zabaval. Glede na entuziazem pri nakupu bi rekla da starejša :).




Končno pa se zaključuje tudi prenova kuhinje. Tega se najbolj veseli David, ki je bil glavni monter in midva z Enejem, ker bova dobila atija nazaj. :)
Ampak izgleda pa super! Poglejte če ne verjamete:





Vse foto: Mirko Mažgon

četrtek, 16. oktober 2008

Neznani leteči predmet

Danes mo za večerjo pekli pico.
Ker se je za dva in pol osebka res ne splača pečt smo povabili še prjatlčke.
Da ne bodo šli preveč siti spat pa jih je Enej takoj ponucal za zabavo.

Pred vzletom


Neznani leteči predmet
























Glejte me!























Gledamo!