Pravzaprav se mi danes ni ljubilo pisat bloga. Zdaj pa že dve uri poslušam pokanje petard pod oknom in se prav moram nekomu potožiti.
Petarde so mi že od nekdaj antipatične in se mi zdijo eden najslabših načinov zapravljanja denarja kar jih je (razen za mamile). Rakete še nekako prenašam pa tudi te so ob multimiljonskih ognnjemetih, za vsak manjši praznik, v še manjši vasi, že zdavnaj izgubile svoj čar.
Ampak dokler so se le mački na silvestrsko noč skrivali pod omaro je bilo še zabavno. Zdaj ko pa moj srček ves miren in spokojen spi v sosednji sobici bi pa za vsak pok najreje klicala policijo. A kaj ko "le" pok ni dovolj, dandanašnja mularija pozna razne trike kako iz pokeca narediti konkreten POK, ki navadnega smrtnika ki drema na kavču med večrnim filmom skoraj iz gat vrže.
Najhujši so pa tisti, ki mečejo petarde kar v množici, tiste bi pa zaprla v eno malo kletkico 1x1 m potm bi jim pa 2 uri pokala petarde nad glavo. Naj se pozdravijo z lastno "rcnijo".
Dobro da traja le par dni, pa upam, da se za vse srečno konča!
Anita se je razhudila:))
OdgovoriIzbrišiSicer pa, da ne bo pomote, se strinjam! Je kot bi bili sredi vojne vihre;)
Mirno noc.
Martina
Zdej si pa ris taprava mama ratala:) he he
OdgovoriIzbrišiTe zi vidm: le glej si jih mulc, ce novs naridu domace naloge pred pol osma:))ajej:)
Naša najstarejša je bila stara manj kot pol leta, ko je za novo leto doživela pravi Bejrut. Pokati je začelo že ob pred osmo zvečer, ko je ravno zaspala in sva se z ženo nič hudega sluteč spravljala k praznični večerji. Smo morali popokati šila in kopita in kar hipno migrirati v mirnejše konce Slovenije.
OdgovoriIzbrišiTri leta je trajalo, da se je nehala bati pokanja in si je opomogla od te izkušnje.